Šaljivec, ki mu ni do šale

Najbogatejši Italijan in premier Silvio Berlusconi je na prvi pogled lahko tudi šaljivec. Morda je komu celo simpatičen, ker pove to, kar se mu v tistem hipu utrne. V resnici pa je Berlusconi poslovnež in politik, ki se ne boji nikogar, ne pozna sramu in živi v prepričanju, da je žrtev zarote. Proti njemu so komunisti, zdaj tudi cerkev, na srečo pa ga imajo Italijani radi in si želijo biti kakor on, je prepričan 72-letni premier. Sam proti vsem, sprt z novinarji, sodniki, politiki, evropsko komisijo, cerkvijo in ženo, na robu paranoje brezkompromisno izrablja svoj vpliv, da bi dokazal predvsem eno: prav imam. Silvio Berlusconi ni šaljivec. Je nevaren človek. Katerega predsednika bi moral vprašati za dovoljenje, da smem govoriti? je po zadnjem srečanju finančnih ministrov EU zajedljivo vprašal novinarje evropski komisar za gospodarske in denarne zadeve Joaquin Almunia. To je bil njegov odziv na izpad Silvia Berlusconija, ki je ob proslavi 70. obletnice začetka druge svetovne vojne v Gdansku napovedal, da bo na naslednjem zasedanju šefov vlad in držav sedemindvajseterice zahteval sprejetje sklepa, po katerem bodo izjave za javnost dovoljene le predsedniku evropske komisije in njegovemu tiskovnemu predstavniku, na pa komisarjem in njihovim predstavnikom za medije. V nasprotnem bo Italija blokirala delo evropskega sveta, je zagrozil Berlusconi, ki ni sprejel kritike italijanske politike do beguncev. Razbesnela ga je zahteva, naj njegova vlada pojasni domnevno zavrnitev čolna z begunci, ki jo je na italijansko vlado naslovil Dennis Abbott, tiskovni predstavnik komisarke za regionalni razvoj.

Pavlihovstvo kot krinka

Silvia Berlusconija ne v Evropi ne zunaj nje ne jemljejo resno. Zdi se, kot da ga njegovi evropski kolegi podcenjujejo. Za njih je le ekstremno bogat Italijan, ki se rad napihuje v javnosti. Ni pa nevaren. Takšna ocena je zmotna. Pavlihovstvo, s katerim jih poskuša prepričati, da je le šaljivec, ki ne bi nikomur storil nič žalega, je zgolj krinka. V resnici je pripravljen odstraniti s prizorišča vsakogar, ki mu ni po volji ali se mu celo drzne oporekati. Ko je pred sedmimi leti v Sofiji besnel na novinarje, ki so ga kritizirali, se je najprej zdelo, da je to le eden njegovih značilnih izpadov. Čez nekaj časa so s televizijskih zaslonov in z radijskih programov državne televizije Rai izginila znana imena italijanskega novinarstva. Tedaj je bilo vsem jasno, da premieru ni do šale. In ni se ustavil le na državni televiziji. Njegova dolga roka je segla tudi v zasebne medijske hiše. Denar, ki mu daje moč, je tiho in neopazno opravil tisto, česar ni bilo mogoče doseči s političnim vplivom in znanstvi. Silvio Berlusconi in njegovi sodelavci dobro vedo, kako se to dela. V tem so se mojstrili desetletja. Seznam časnikov, ki imajo težave s svobodo informiranja, se vsak dan širi, pravijo v sindikatu italijanskih novinarjev. Prihodnjo soboto bo zato v Rimu shod za obrambo svobode tiska.

Ni mogoče razumeti, zakaj se Berlusconi zadnje dni nenehno zapleta v prepire z vsemi. Vojne z mediji, ki niso v njegovi lasti, res nikoli ni prekinil, le tu in tam si je privoščil kak dan počitka. Zdaj je neutruden. Najprej je časnik Giornale, ki je v lasti družine Berlusconi, uprizoril pravcati pogrom na Dina Boffa, urednika časnika italijanske škofovske konference Avvenire. Potem je ta časnik napadel še Gianfranca Finija, najtesnejšega političnega zaveznika in predsednika poslanske zbornice, ki je napad na Boffa označil kot umor. Zdi se, da Berlusconi izgublja kompas. Spor s Finijem je sicer skušal potlačiti z izjavo, da je vse v redu, vendar Fini ni nasedel. Izjemno spreten politik, ki je stranko neofašistov zlagoma preoblekel v pomembno desnosredinsko stranko na državni ravni, je nemudoma vrnil udarec in povedal, da »nič ni v redu in da težav nima smisla skrivati«. Poleg tega je glasilo njegovega Nacionalnega zavezništva Secolo d'Italia sporočilo, da je Fini predstavnik sodobne evropske desnice, kot so na primer Sarkozy ali britanski konservativci, medtem ko gre Berlusconi vse bolj proti populistični desnici, kakršno predstavlja Le Pen. Fini ve, da je odprt spopad s cerkvijo v Italiji lahko politično poguben. Tega se zaveda tudi voditelj Severne lige Umberto Bossi, ki je na dan odstopa urednika časnika Avvenire obiskal vrh italijanske cerkve in volivcem sporočil, da so odnosi še naprej sijajni.

Koliko bo Berlusconija stal ta spopad s cerkvijo, je težko napovedovati. Prav tako ni jasno, kdaj bo cerkev vrnila udarec, kajti v tej ustanovi čas teče drugače kot v politiki. Jasno pa je, da Berlusconiju tega ne bodo ne pozabili ne odpustili. Krščansko usmiljenje bodo prihranili za druge. Tudi ameriški Time se čudi, zakaj je Berlusconi odprl fronto s cerkvijo. Mar ne pozna tiste zgodbe, v kateri je Stalin na pripombo sodelavcev, da bi moral upoštevati Vatikan, vprašal, koliko divizij ima papež?

Kako je padel Dino Boffo

Začelo se je po prvih medijskih objavah pričevanj deklet, ki naj bi premiera in njegovo družbo obiskovale tako v njegovi vili na Sardiniji kot v rimski palači. V javnost so prišli zapisniki z zaslišanj deklet, v katerih je bilo mogoče zaslediti tudi marsikatero pikantnost glede Berlusconijeve spolne kondicije. Levičarska Unità je šla celo tako daleč, da je namigovala na njegovo delno spolno nemoč. Za Italijana, ki zase pravi, da je Superman (ko so ga v Gdansku novinarji vprašali, ali ni morda bolan, je odgovoril: Jaz da bi bil bolan? Jaz sem vendar Superman!), je to najhujši udarec. Pa četudi ima 72 let ...

Na spletnih forumih so se Italijani ognjevito prepirali o tovrstnih temah, pri čemer so se zastavljala vprašanja, do kod sega Berlusconijeva pravica do zasebnosti. Ljudi je zanimalo, kaj o tem meni cerkev, ki je vztrajno molčala. Doslej je podpirala tako njega kot vlado, Berlusconi pa je na volitvah dobil večino glasov prav od katoličanov. Koliko časa lahko cerkev molči ob vse bolj utemeljenih sumih, da se poročeni premier zabava z dekleti na poziv? Vse več je bilo vernikov, ki so odkrito zahtevali, naj se cerkev o tem izreče.

Avgusta je Dino Boffo v uvodniku zapisal, da ljudje zavoljo domnevnega premierovega početja »občutijo nelagodje in sram«, njegovo arogantno kršenje pravil spodobnega življenja pa jih žali. Cerkev je torej povedala, kaj si misli. Na povračilni udarec ni bilo treba dolgo čakati. Konec avgusta je časnik Giornale, ki je v lasti Berlusconijevega brata Paola, objavil članek z naslovom Il supermoralista condannato per molestie (Supermoralnež obsojen zaradi nadlegovanja). Zapisali so, da je bil Boffo leta 2004 obsojen na plačilo denarne kazni, ki mu jo je sodišče v Terniju naložilo zavoljo nadlegovanja neke ženske. Boffo naj bi imel po pisanju časnika homoseksualno razmerje z njenim partnerjem. Sicer pa naj bi bil Boffo »tudi policiji znani homoseksualec«.

Najprej podpora, potem odstop

Ne le da se je na urednika osrednjega glasila italijanskih škofov spravil dnevnik v lasti premierovega brata, njihove obtožbe so temeljile na - anonimki. Zlivanje gnojnice na Boffa je bilo tako silovito, da so bili nad tem osupli celo posamezniki v Ljudstvu svobode. Boffu so izrekali podporo vsi po vrsti, začenši s škofovsko konferenco in njenim predsednikom, kardinalom Angelom Bagnascom, ki je napad označil kot »odvraten«, Boffu pa je v svojem imenu pa v imenu vseh škofov in vseh krščanskih skupnosti izrazil polno podporo in zaupanje. Vatikan je odpovedal napovedano srečanje med državnim tajnikom Tarcisiom Bertonejem in Silvijem Berlusconijem. Boffo se je branil, da si je urednik Giornala Vittorio Feltri izmislil absurden in neverodostojen dogodek, pri čemer ga sploh ni zanimalo, kaj pravi obtoženi, saj bi mu to otopilo ost napada. Vse obtožbe je kategorično zanikal in pojasnil, da naj bi žensko z enega izmed njegovih prenosnih telefonov nadlegoval nekdo drug. Kazen 540 evrov je plačal, ker se ni želel ubadati s tako absurdno zadevo. Avvenire je objavil deset točk, v katerih je zavrnil vse trditve, zapisane v časniku Giornale.

Feltri je izjavil, da prevzema vso odgovornost za objavo, prav tako pa bo časnik tudi v prihodnje napadal tiste, ki pridigajo o morali, sami pa so daleč od svetništva. Pa ne le to. Objavil je, da je zapis, ki je spremljal sodno odločbo o zadevi Boffo, v javnost spravila kar - vatikanska tajna služba. Nemogoče? Nikoli se ne ve. Boffo ni bil zgolj urednik Avvenireja, pač pa človek, ki je 15 let vodil ves medijski imperij italijanske škofovske konference (poleg časnika še satelitsko tv-postajo in radio), bil je zaupnik vplivnega kardinala Camilla Ruinija, na čelu številnih kampanj proti umetni oploditvi, kontracepciji itd. In do pred kratkim vselej vnet zagovornik Silvia Berlusconija. Ta pisanja »družinskega« časnika ni želel komentirati. V četrtek je Boffo napisal pismo njegovi prevzvišenosti kardinalu Bagnascu in nepreklicno odstopil.

Tako italijanski kot tuji časniki so pisali o omejevanju medijske svobode v Italiji, kar je Berlusconija še bolj razjezilo: »Časniki pišejo vse mogoče, le resnice ne. Kar nadaljujte to širjenje dezinformacij. Uboga Italija, ki ima take medije.« Njegov odvetnik Niccolò Ghedini pa je začel vlagati tožbe proti domačim in tujim časnikom. Repubblico toži za milijon evrov, Unità za dva, poleg tega pa od odgovorne urednice in novinark zahteva visoke odškodnine v vrednosti nekaj sto tisoč evrov. Toži tudi francoski Nouvel Observateur, ki je objavil članek z naslovom Seks, moč in laži, španski El Pais preganja zaradi objave fotografij, posnetih v njegovi vili na Sardiniji, medtem ko odvetniška ekipa še proučuje možnost tožbe proti britanskim medijem, ki so precej pozorno spremljali njegova razmerja z damami na poziv. Sicer pa je Berlusconi obtožil Ruperta Murdocha, da v Timesu osebno obračunava z njim.

Kaj pa papež Benedikt XVI.? V sredo je telefoniral predsedniku italijanske škofovske konference in od njega zahteval »novice in ocene o zadevi«. To je pomenilo, da je treba zadevo utišati. Kakor je zapisal Boffo v svojem odstopnem pismu: »Cerkev ima dovolj drugega dela, kot da brani enega človeka, četudi po krivem obdolženega.«

Za konec. Afera Boffo bo nedvoumno spremenila odnos cerkve do Berlusconija. Lahko bi celo rekli, da ga cerkev na prihodnjem političnem zemljevidu Italije ne vidi več med tistimi silami, s katerimi bodo »poslovali«. Besni Berlusconi je nepredvidljiv, nezanesljiv in potemtakem nevaren za cerkev, ki se že ozira po novem političnem princu. Po takemu, ki bo znal ustreči željam cerkvenih dostojanstvenikov, ko bo šlo za temeljna vprašanja katolištva, predvsem pa ne bo s svojim vedenjem po nepotrebnem vznemirjal vernikov. Tistih, ki italijanski cerkvi namenjajo delež od davka in na volitvah vselej obkrožijo pravo stranko.

Iz Sobotne priloge