Tiskane izdaje
Z napovedjo začetka umika britanske vojske iz Iraka Američani vstopajo v zadnje obdobje svoje iraške avanture. »Tudi mi hočemo naše vojake vrniti domov ter prenesti več odgovornosti na Iračane, to je bil vedno naš cilj,« je napoved britanskega premiera Tonyja Blaira – in podobne namige še iz dveh od triindvajsetih manjših zaveznic – komentiral Gordon Johndroe iz ameriškega sveta za nacionalno varnost ter celo dodal, da predsednik Bush britansko krčenje sil vidi kot znamenje uspeha v Iraku. Ko bodo Iračani vstali, se bomo lahko mi umaknili, je vedno govoril Bush, njegov podpredsednik Cheney pa je na Japonskem še dodal: »Hočemo dokončati misijo in se potem častno vrniti domov.«
Kako zelo se razlikuje iraška retorika v Washingtonu od tiste v Londonu! Tony Blair se iz vojne umika potolčen tako na zunanjepolitični kot na domači fronti in pred svojim skorajšnjim odhodom si očitno želi le, da bi nasledniku prihranil gorje ponesrečene vojne. Bela hiša pa je vsaj za javnost še odločena za boj in kljub nezadovoljnemu kongresu prepričuje, da vojna še ni izgubljena. Skupaj z novim vojaškim poveljnikom pošiljajo v Irak 21.000-člansko okrepitev, da bi potem lahko tudi sami začeli razmišljati o – častnem – umiku.
Tudi v tem zadnjem obdobju ameriške vojne v Iraku je še vse odvisno od tistega, kar bo na koncu prevladalo na fronti. Če nenadna tišina okrog šiitskega upornika Moktada al Sadra pomeni, da je ministrski predsednik Nuri al Maliki res vzel žezlo v svoje roke, potem Irak spet dobiva vsaj upanje na skupno, morda kdaj celo delujočo državo. Če pa se je Sadr le potuhnil in bo skupaj s sunitskimi sadamisti in teroristi Al Kaide čakal še na ameriški umik, potem bo tudi George W. Bush končal tako, kot zdaj končuje Tony Blair: na pogorišču doktrine o nujni, pa četudi vsiljeni demokratizaciji območja z rezervoarjem nafte in nevarnimi fanatizmi.
Srednji vzhod pa bo seveda še naprej strateško izjemno pomemben in tudi fanatizme bo rojeval še naprej. S tem se bodo morali spopadati tudi Blairovi in Bushevi nasledniki.
