Tiskane izdaje
Pred 33 leti je namreč Deng Xiaoping v tedanji vasi na jugu države razglasil začetek novega obdobja s prvim posebnim gospodarskim območjem, s katerim se je začel kitajski gospodarski vzpon. Zdaj mora azijska sila očitno še izboljšati nekdanji uspeh v popolnoma drugačnih globalnih razmerah. Ko bodo v torek odprli šanghajsko svobodno trgovinsko območje, bo Kitajska začela nov krog reform. Čeprav bo še naprej tako previdna kot pred tremi desetletji, ne bo cilj nič manj vznemirljiv od tistega, ki je korenito preoblikoval zemljevid svetovne gospodarske moči.
Azijska sila bo poskušala korak za korakom zmanjšati državni nadzor nad obrestnimi merami, valutnim tečajem in pretokom kapitala. Za veliki eksperiment ustvarjanja kapitalističnega gospodarstva pod komunistično partijo se bo začela ključna faza, ki bo pokazala, ali je projekt sploh mogoč ali pa bo zgodba o kitajskem čudežu kljub vsemu – kakor bi rekel Zbigniew Brzezinski – postala podobna poskusu, kako »ocvreti snežno kepo«. Tako bi ugasnil ogenj in kepo bi vrnili v ideološki zamrzovalnik ali pa bi izginile še zadnje sledi komunizma, Kitajska pa bi postala nekaj popolnoma drugega.
Kitajsko vodstvo je izbralo praznični 1. oktober, da bi proslavilo 64. rojstni dan ljudske republike z lansiranjem svoje finančne in poslovne prestolnice v orbito svobodne trgovine. Vsi so bili nekoliko začudeni, ko na slovesnosti ni bilo premiera Li Keqianga, ki si je prizadeval ustvariti svobodno trgovinsko območje in moral začeti pravo vojno s konservativno strujo v partijskih vrstah. Menda je moral celo udariti s pestjo po mizi in tako z osebno avtoriteto poskrbeti za začetek gradnje novega ekonomskega laboratorija.
Špekulacije na Kitajskem očitno niso več tako zanimive, zato ni pomembno, kje je bil Li v nedeljo, pomembno je le to, da je podpisal ustrezen politični dokument. Azijska sila se spet igra z besedo »svoboda« in pod povečevalnim steklom opazuje, kaj vse se dogaja z njenim organizmom, ko popusti nadzor nad enim prstom, nato nad vsemi petimi in nazadnje morda nad vso roko.
»Reforme morajo biti
Pravzaprav bodo druge svoboščine uvajali enako hitro ter hkrati natančno analizirali pozitivne učinke in nevarne posledice za stabilnost kitajskega finančnega, monetarnega in bančnega sistema. Ko je Deng zagovarjal odprtje posebnega gospodarskega območja v Shenzhenu, ga je njegov največji nasprotnik Chen Yun opozarjal, da morajo biti reforme podobne ptici v kletki.
Konservativni ekonomski strateg je trdil, da je sicer mogoče povečati kletko, vendar nikoli ne bi smeli odpreti vrat na njej, saj bi lahko ptica za vedno odletela.
Na začetku so izbrali 25 podjetij in 11 finančnih ustanov, ki bodo takoj po praznikih lahko registrirale podružnice. Večina jih je domačih – bank in velikih podjetij –, vendar je med njimi tudi 11 podjetij, ki so jih ustanovili tuji vlagatelji. Od njih pričakujejo, da bodo zelo inovativni in ne bodo razmišljali o dobičku tako preprosto kakor v Shenzhenu pred tremi desetletji, ko je na dokončne odločitve vplivala že cena delovne sile. Tokrat se od njih pričakuje, da bodo ponudili sveže ideje za izboljšanje kakovosti delovanja na različnih področjih, od finančnih posojil do turizma, zasebnih bolnišnic in domov za ostarele ali dražbenih hiš za preprodajo umetniških del.
Tek na tisoč kilometrov
Eno od najobčutljivejših vprašanj pred odprtjem novega območja je povezano s Hongkongom. Bi kitajsko vodstvo rado zamenjalo nekdanjo britansko kolonijo s Šanghajem, ki bi postal mednarodno finančno, trgovsko in prevozno središče, hongkonške zahteve po demokratični izvolitvi lokalne vlade pa bi tako bile nepomembne?
Za zdaj se zdi, da Hongkong zanesljivo vodi pred novim igralcem, njegovi prebivalci pa so si začasno oddahnili, ko je Svetovna banka uvrstila Hongkong med prva štiri finančna središča na svetu (poleg New Yorka, Londona in Singapurja) in je Šanghaj ostal daleč zadaj, na 24. mestu. Dokler jim njihov najbogatejši sodržavljan Li Ka Shing ni pojasnil, da je odnos med mestoma »podoben teku na tisoč kilometrov in da po tretjini steze vidiš tekmeca za seboj, a pozabljaš, da te je pravzaprav že prehitel, saj teče nov krog, ki ga ti še nisi niti začel.«
Pri iskanju odgovora na vprašanje, kaj se bo po vzponu Šanghaja zgodilo s Hongkongom, je pomenljiv podatek, da je od daljnega leta 1980 do danes Kitajska potegnila iz revščine približno 600 milijonov prebivalcev. Odkar Hongkong spada pod kitajsko politično oblast, je pod črto revščine zdrsnilo 1,3 milijona državljanov oziroma skoraj petina prebivalstva. Čeprav je Hongkong po omogočanju svobodnega trgovanja ostal v svetovnem vrhu, se zdi, da je Šanghaj s 24 milijoni ljudi za njegovim hrbtom samo zato, ker teče hitreje in se že bliža zadnjemu krogu dirke.
