Tiskane izdaje
Sarajevo – Največji medreligijski forum v regiji se je končal z napovedanim »Sarajevskim sporočilom miru« in prepirom med verskima predstavnikoma – med vodjo Islamske skupnosti BiH Mustafo Cerićem ter zahumsko-hercegovskim in primorskim škofom Grigorijem.
O miru, sobivanju in medsebojnem odpuščanju je precej lažje govoriti na papirju, kakor pa poskrbeti za to, da takšne vrednote zaživijo v glavah ljudi. Tudi v glavah tistih, ki morajo zaradi svoje verske dolžnosti pridigati o tem, da ljudje ne smejo ubijati svojih bližnjih, da ne smejo drugim početi tega, kar ne bi hoteli, da drugi počnejo njim, da ne smejo lagati ... Iz spomina ljudi je težko izbrisati vse, kar so počeli drug drugemu med ne tako davnimi balkanskimi vojnami, prav tako se je težko iskreno opravičiti, to pa dokazuje tudi dogajanje na največjem medreligijskem forumu v regiji v zadnjih letih.
Za forum so izbrali spravljivo geslo: »Naša prihodnost je skupno življenje«. Skupnost sv. Egidija, Islamska verska skupnost BiH, Srbska pravoslavna cerkev, vrhbosenska nadškofija in Judovska skupnost BiH so v Sarajevu – mestu, ki je v zadnjih vojnah doživelo in preživelo najhujše trpljenje v novejši evropski zgodovini – organizirale srečanje, ki se ga je udeležilo več kot štiri tisoč ljudi, med njimi tudi visoki verski, državni in politični predstavniki.
Forum je bil posvečen miru, sobivanju in boju proti revščini. Sarajevskemu srečanju je predsedovala Katherine Marshall z ameriške Univerze Georgetown, med drugim pa so se ga udeležili patriarh Srbske pravoslavne cerkve Irinej, vodja Islamske skupnosti BiH Mustafa Cerić – to je bil eden njegovih zadnjih javnih nastopov na položaju vodje muslimanov v BiH, preden bodo konec septembra izbrali novega vodjo –, vrhbosenski nadškof in kardinal Vinko Puljić, predsednik Judovske skupnosti v BiH Josip Finci, italijanski premier Mario Monti, predsednika Hrvaške in Črne gore Ivo Josipović in Filip Vujanović ter predsednik ministrskega sveta BiH Bakir Izetbegović.
V »Sarajevskem sporočilu miru«, soglasno sprejetem po glasovanju z dvigom prstov, so med drugim zapisali: »Mi, pripadniki in pripadnice različnih religij, smo se zbrali, da bi skupaj sporočili svetu – nikoli več ne sme biti vojne v tej državi, nikoli več ne sme biti vojne nikjer drugje po svetu. Med seboj se razlikujemo, vendar je sobivanje mogoče povsod na svetu.« Črnilo na papirju »Sarajevskega sporočila miru« se še ni dobro posušilo, ko so ob obletnici tragičnih dogodkov 11. septembra »v imenu religije« v Libiji ubili ameriškega veleposlanika. Med dvodnevnim sarajevskim srečanjem so pripravili 28 okroglih miz, večinoma posvečenih miru, ki ga lahko vsi soustvarjamo, revščini po svetu, odnosom med muslimani in kristjani ter pravicam manjšin. Italijanski »super Mario«, premier Mario Monti, je govoril o krizi in upanju v globaliziranem svetu. Medtem so se ljudje po vsem svetu vojskovali, umirali pa so najrevnejši in najmanj odgovorni za spopade – v Siriji, Afganistanu in Iraku, prav tako kot pred dvajsetimi leti v Sarajevu.
Tudi sarajevski medreligijski forum ni minil brez, blago rečeno, prepirov med verskimi dostojanstveniki, »zaskrbljenimi« zaradi usode Bosne. Zahumsko-hercegovski in primorski škof Grigorij je na okrogli mizi »Sarajevo dvajset let pozneje« govoril o storjenih grehih, odpuščanju in sobivanju ter izjavil: »Ne vem, ali je v Sarajevu to mogoče storiti, vem pa, da je treba poskusiti.« Takšen dvom je zmotil muslimanskega voditelja Cerića, ki je »kolegu« Grigoriju odgovoril, da v Bosni vedo, kdo se mora komu opravičiti, šele potem lahko pride v BiH in začne tu živeti. Cerić je na okrogli mizi govoril o svojih sanjah, o BiH z enim predsednikom in eno vlado, o Sarajevu kot simbolu večetničnega mesta in skupnosti vseh religij, čeprav v Sarajevu živi samo pet odstotkov kristjanov.
Nato je bilo slišati replike in pripombe o tem, kaj je kdo, kdaj in kje izjavil, nazadnje tudi o tem, kdo si bolj zatiska oči pred resnico. Vse to se je dogajalo na srečanju, posvečenem odpuščanju in sobivanju. Prav takrat so v Sarajevu organizirali tudi predvolilno zborovanje stranke SNSD, med katerim je vodja stranke in predsednik Republike srbske Milorad Dodik maloštevilnim udeležencem zborovanja sporočil, da ga Sarajevo sploh ne zanima, ker je to lažno mesto, v katerem so Srbi marginalizirani. Po Dodikovih besedah Srbi ne potrebujejo nikakršnih spreobrnjencev, ki imajo svojo stranko, kakor, denimo, Svetozar Pudarić, podpredsednik Federacije BiH, in dr. Mirko Pejanović, ugledni univerzitetni profesor in dekan ter ustanovitelj in dolgoletni predsednik Srbskega državljanskega sveta BiH. O miru v Bosni je očitno precej lažje govoriti na papirju, kakor pa zagotoviti, da ideja zaživi v glavah vseh tistih, ki te države nimajo za svojo domovino. A ko pa ti ali drugi Srbi obiščejo Beograd, Hrvatje pa Zagreb, jim tudi njihovi najbližji pravijo Bosanci.
