Sarkozy nič več samoumevni izbranec desnice?

Pariz − Sam je imel v mislih predvsem francosko vodenje skupin G8 in G20, realnost je postregla z nemiri na severu Afrike. Tudi zaradi pol milijona Alžircev, 150.000 Tunizijcev ..., kolikor jih danes živi v Franciji, bi bilo pričakovati spodbudnejši odziv Pariza na vstajo arabskega sveta. Tako pa si je z zapoznelo in nespretno reakcijo, kakor so kritični mediji, precej okrnil ugled, tako doma kakor na tujem.

Da Francija izgublja v očeh svetovne javnosti, je po raziskavi inštituta TNS Sofres za Canal + prepričanih kar 81 odstotkov Francozov. Razlog je najti v nerodnem odzivanju francoske politike na svobodno prebujanje arabskega sveta, v njeni nespremenjeni drži do (padlih) samodržcev, tudi aferi, povezani z nekdanjo ministrico za zunanje zadeve Michèle Alliot-Marie in njenim potovanjem v Tunizijo, še s škandalom, ki si ga je pred tunizijskimi novinarji privoščil novi francoski veleposlanik v Tunisu Boris Boillon. Drugače, da vloga Francije ne slabi, verjame skromnih sedem odstotkov Francozov. Ni zanemarljivo, da je avgusta 2007, kmalu po izvolitvi Sarkozyja za predsednika države, kar polovica državljanov čutila krepitev Francije na geopolitičnem zemljevidu.

Prava odločitev 
za Strauss-Kahna?

Z novim zunanjim ministrom, prekaljenim Alainom Juppéjem, naj bi si povrnila slavo pomembne sile, če ne za dlje, pa vsaj do volitev prihodnje leto, ko bo vladna postavitev morda spet čisto drugačna. Kar 66 odstotkov Francozov, po anketi Viavoice za Libération, namreč vidi Sarkozyja v negativni luči. Ta čas ga podpira samo še okrog 30 odstotkov, bistveno manj kakor leta 2007, ko mu je naklonjenost izkazovalo do 67 odstotkov državljanov. V zadnjem letu, nekako od spodletele razprave o nacionalni identiteti naprej, se zdi, da mu kaže samo slabše in slabše. Še zdaleč mu ni bila v prid, denimo, afera, povezana z Romi, za mnoge je nepravična pokojninska reforma, svoje so prinesli tudi kriza, številne prevetritve v vladi, diplomatske počitnice in še kaj. Pravzaprav niti ne preseneča, da, kakor piše Libération, v desnosredinski Zvezi za ljudsko gibanje (UMP) že odkrito razmišljajo o morebitnih drugih kandidatih desnice na predsedniških volitvah 2012 (še prej bodo povedni izidi kantonalnih volitev, na katere so Francozi vabljeni v kratkem, 20. in 27. marca, in rezultati senatorskih volitev konec septembra). Med desnimi imeni, ki bi utegnila preseči »spodleteli« petletni sarkozizem, se ponavljajo François Fillon (premier), Alain Juppé (zunanji minister), Dominique de Villepin (nekdanji premier in ustanovitelj Solidarne republike), tudi Jean-François Copé (novi voditelj UMP).

Na nasprotnem bregu, na socialistični levici je, sodeč po zadnji raziskavi BVA za Echos in France Info, vse bolj videti, da bi se kot kandidat za predsednika najbolje odnesel Dominique Strauss-Kahn, generalni direktor Mednarodnega denarnega sklada. Dobil bi 48 odstotkov glasov, medtem ko bi se morala prva dama socialistov Martine Aubry zadovoljiti s 17-odstotno podporo. Prav toliko bi dobil tudi François Hollande, zato pa bi se Ségolène Royal, že kandidatka leta 2007, morala zadovoljiti s 7-odstotno naklonjenostjo. Dominique Strauss-Kahn, v katerega je desnica že naperila ost, se zdi Francozom primeren, ker da ima nemalo odlik: v prvi vrsti bi, kakor jih verjame 70 odstotkov, zmanjšal javni dolg in primanjkljaj, popravil bi podobo Francije v tujini (69 odstotkov) in izpeljal učinkovito fiskalno reformo (60 odstotkov). Nekoliko slabše in zagotovo slabše kakor Aubryjevi bi mu šlo pri sociali, pri odpravljanju socialnih razlik: le petini Francozov se zdi, da bi bil pri tem uspešen.

Departma Seine-Saint-Denis

In vendar je sociala, arabsko-diplomatske zadrege gor ali dol, eno najbolj perečih vprašanj sodobne Francije. Po svoje ga simbolizira »mladi in revni« departma Seine-Saint-Denis, znan kot številka 93 – pred nedavnim so ga orisali pri Mondu, podoba pa je vse prej kot spodbudna, v mnogih pogledih. Mladi prej kakor drugje obesijo šolo na klin, skoraj tretjina aktivnega prebivalstva je brez vsakršne izobrazbe, kar je dvakrat več kakor v drugih delih pariške regije ali v departmaju Hauts-de-Seine, Povedno je, da je 43 odstotkov od poldrugega milijona prebivalcev mlajših od 30 let, rodnost je povišana (na tisoč prebivalcev se rodi 18 otrok, francosko povprečje je 12,8), delež revnih gospodinjstev je 28-odstoten, petina je (zakonito ali nezakonito) priseljena iz tujine, brezposelnost je 17-odstotna, med mladimi celo 40-odstotna. Odidejo vsi, ki si (ali brž potem ko si) finančno in tudi izobrazbeno vsaj nekoliko opomorejo. V urbane gete, zaznamovane s socialno in etnično segregacijo, tudi z izgredi leta 2005 ... , pa se priselijo novi siromaki (iz tujine): njihovi otroci se vpišejo v šole, kjer številni učitelji sploh nočejo več učiti, in živijo z občutkom, da je država pozabila nanje. Predvolilni program opozicijske socialistične stranke – prav zdaj je izšel v knjigi Pour changer de civilisation (Za drugačno civilizacijo) – obeta boljše čase in nove priložnosti: za mlade, a tudi novosti na področju delovanja policije in sodstva, obljublja pospešeno decentralizacijo države in davčno reformo. Slišati je nadebudne besede Martine Aubry za Monde o novem smislu, etiki in resnici. Uganka, kdo na levici jih bo poskušal utelešati, bo razvozlana šele po predsedniških predvolitvah oktobra letos.