Tiskane izdaje
Prve parlamentarne volitve v samostojni državi Srbiji niso kaznovale največjega neuspeha vlade premiera Vojislava Koštunice, to pa je razpad skupne srbsko-črnogorske države, niti njegovega poloma na mednarodnem prizorišču – neizpolnjene obljube, da bo generala Ratka Mladića spravil v Haag. Prvi vtis je, da tudi niso nagradile tistih, ki so pred njimi obljubljali največ, temveč le vztrajno, čeravno nemara izgubljeno bitko za Kosovo, ki jo je vodila Koštuničeva vlada in je pred tremi meseci pripeljala do ustavne opredelitve te pokrajine kot sestavnega dela Srbije in na koncu do včerajšnjih volitev, ki so tako rekoč prižgale zeleno luč za začetek sklepne faze reševanja kosovskega vprašanja.
Zaradi Kosova je Srbija tudi ena volilna enota s proporcionalnim volilnim sistemom, po katerem nobeden izmed 3799 kandidatov, ki so se včeraj potegovali za 250 poslanskih mandatov, ni bil pomemben, marveč so to bile zgolj stranke in njihove predvolilne koalicije. Srbija je bila in ostaja partijska država, ki navznoter in navzven daje popačeno podobo dejanskega stanja duha, obenem pa se tudi ne more hitreje posodobiti in se brez zadržkov usmeriti v svet in Evropo. Četudi so volitve dokazale, da je od decembra 2000, ko je na prvih pomiloševićevskih parlamentarnih volitvah v Srbiji demokratični blok požel dvotretjinsko zmago, razmerje političnih sil ostalo nespremenjeno, je veliko glasov volivcev majhnih, demokratičnih strank – ker niso prestopile 5-odstotnega volilnega praga –, šlo v nič. Zato pa so največje stranke, Šešljevi radikalci, Tadićevi demokrati in Koštuničevi narodnjaki, na račun nepriznanih glasov strank, ki se niso prebile v parlament, okrepile moč.
Ob skoraj nespremenjenem položaju radikalcev na političnem prizorišču je tokrat spodbudna vrnitev Demokratske stranke na prvo mesto v demokratskem bloku, ki je za časa premiera Zorana Đinđića imela vodilno vlogo v obračunu z Miloševićevim režimom. Do 25. februarja bodo po vsej verjetnosti demokrati skupaj z narodnjaki ustanovili novo vlado. Ker so Koštunica in njegovi politično bližje radikalcem kakor demokratom, bi bila že politična stabilizacija povolilne Srbije pravi čudež.
