Tiskane izdaje
Ohlapno formulirana želja sirskih oblasti po otoplitvi odnosov z judovsko državo ponuja na vprašanje o nadaljevanju obtičalih mirovnih pogajanj malo pravih odgovorov; tako ni znano, ali pripravljenost na pogovore o »sirskem strateškem položaju in varnostnih vprašanjih v regiji«, ki da jo je izrazil Asad, zajema tudi odnose, ki jih Damask goji z iranskim režimom in skrajnimi islamskimi gibanji. Upoštevaje kalkulacije in pričakovanja uradnega Tel Aviva, je napredek mogoč le, če Sirija v novem krogu pogajanj sporno sponzorstvo dokončno opusti.
Na vsakem od petih srečanj med Kerryjem in Asadom v zadnjih dveh letih je pogovor nanesel na vprašanje Izraela. Po navedbah nekaterih uradnikov in diplomatov sta ameriški demokratski senator in sirski predsednik na zadnjem izmed njunih srečanj začrtala neuradni okvir stališč sirske države do načina poteka morebitnih vnovičnih pogajanj s Tel Avivom. Oblika, ki sta jo uporabila, po pisanju časnika Haarec močno spominja na besednjak izraelsko-sirskih pogajanj iz leta 2008 in, denimo pri vprašanju usode Golanske planote, temelji na sklepih konference v Madridu leta 1991 in številnih resolucijah ZN na to temo.
Poleg glavne sirske zahteve po vrnitvi Golanske planote, tokratni osnutek znova povzema vprašanje sirske zunanje politike, konkretneje odnosov med Damaskom in iranskimi, libanonskimi in palestinskimi oblastmi. Ene ključnih izraelskih zahtev sta se Kerry in Asad, po navedbah diplomatskih virov, le bežno dotaknila. Diplomati, seznanjeni z vsebino, o tem, ali pripravljenost sirskega voditelja na pogovore na temo »regionalnih varnostnih vprašanj« zajema tudi odnose Sirije z Iranom, Hezbolahom in Hamasom, niso hoteli ugibati.
V Tel Avivu so se na ameriškosirska srečanja prvič odzvali konec februarja. Kljub razvoju dogodkov na Bližnjem vzhodu je izraelska vlada vsaj v javnosti še vedno predana izboljšanju odnosov z Damaskom. »Če si Sirija resnično želi miru, bo v nas našla edinstvenega partnerja za dosego tega cilja. V tem kontekstu se naš cilj kljub dogajanju v regiji ni spremenil,« je na dan, ko so v Izraelu budno spremljali pristanek dveh iranskih vojaških ladij v Siriji, sporočil izraelski premier Benjamin Netanjahu in tako potrdil premik k iskanju možnosti za vnovičen zagon mirovnih pogajanj. Podobno je prejšnji teden v intervjuju za izraelski radio storil tudi obrambni minister Ehud Barak: »Pogajanja s Sirijci bi bila pozitiven korak za Izrael, seveda pa brez kompromisa o nadaljevanju procesa ne bo šlo.« Kljub vsemu je prepričan, da Asad tokrat misli resno.
Kerry, ki je iz sirske prestolnice večkrat odpotoval naravnost v Jeruzalem, kjer je Netanjahuja o napredku pogosto obveščal iz oči v oči, bi moral enako storiti tudi v januarju, a so njegove načrte prekrižali dogodki v Egiptu in Libanonu. Premier, četudi do naporov ameriškega senatorja ni bil kritičen, o končnem uspehu vendarle dvomi: »Ni skrivnost, da Kerry že mesece poskuša posredovati med Izraelom in Sirijo. To poskušajo tudi drugi.« Netanjahu, ki je imel v mislih francoske, bolgarske in brazilske poskuse, v Asadu, po besedah enega od članov njegovega kabineta, ne vidi resnega in zanesljivega sogovornika. Razlog za to menda tiči v prepričanju sirskega predsednika, da je tisto, kar Sirijo varuje pred vstajami, kakršnim je priča arabski svet, ravno njegovo ostro nasprotovanje Izraelu.
V predsednikovo obrambo pri Haarecu ponavljajo nekatera stališča, ki jih je Asad izrekel v nedavnem intervjuju. Svoje politike do Izraela med razlogi za stabilnost države, ki jo je povezal s tesnim odnosom med vlado in sirskim prebivalstvom, ni omenil; še več, poskusi nekdanjega izraelskega premiera Ehuda Olmerta, s katerim sta opravila zadnji krog mirovnih pogajanj pred tremi leti, so se mu zdeli hvalevredni in ne daleč od uspeha. Kakor je Asad še poudaril za Wall Street Journal, vprašanj, povezanih s Hezbolahom in Hamasom, ni mogoče izključiti iz konteksta mirovnih pogajanj, glede na to, da določajo njihov napredek, in so zato rešljiva. O tem, ali enako velja za Iran, sirski predsednik ni govoril.
