Se moldavski tat stoletja skriva v ZDA?

Nekdaj vplivnega človeka v državi so lani vrgli z oblasti, potem pa je pobegnil z različnimi potnimi listi.

Objavljeno
21. maj 2020 09.29
Posodobljeno
21. maj 2020 09.49
Vladimirja Plahotnjuka so že na začetku lanskega leta obtožili pranja denarja, toda oligarh se je odločil, da se bo umaknil iz političnega življenja in države. Foto: Reuters
Moldavski generalni tožilec je v začetku tedna obtožil bržkone najbogatejšega sodržavljana Vladimirja Plahotnjuka kraje stoletja: okoli milijarde dolarjev­ oziroma šestine državnega proračuna. Nekdaj najvplivnejšega človeka v državi so lani s pomočjo skrajno redkega skupnega zunanjega vmešavanja Zahoda in Rusije vrgli z oblasti, a zdaj se kljub ameriškim sankcijam proti njemu­ in prepovedi izdaje vizuma ­skriva v ZDA.

Tega, da eden od najbogatejših poslovnežev prevzame tudi politično oblast v državi, po zadnjih predsedniških volitvah niso izkusili le v ZDA, v vzhodni Evropi je to veljalo v kar nekaj državah: od Češke do Moldavije, Gruzije in Ukrajine pod prejšnjim predsednikom. Nekateri od teh oligarhov, kakor je češki premier Andrej Babiš, so odkrito prevzeli oblast, drugi, kakor je gruzijski bogataš Bidzina Ivanišvili, vodijo državo iz ozadja. To je do lanskega leta počel tudi zdaj 54-letni Plahotnjuk, ki je bil »zgolj« poslanec v nacionalnem parlamentu, a njegova demokratska stranka je vladala državi.

Lani je po ostri politični krizi njegova stranka prepustila vladanje novi koaliciji, Plahotnjuk je odstopil kot poslanec, pobegnil iz države ter »potoval pod domnevno enim ali drugim privzetim imenom in različnimi potnimi listi«, kakor so pred kratkim poročali na ameriškem državnem Radiu Svoboda. Ko je bil prisiljen odstopiti z oblasti v državi, so tako zahodni kot ruski mediji ugotavljali, da je to bila ena od redkih, če ne edina usklajena akcija Rusije, Evropske unije in ZDA, ki običajno med notranjepolitičnimi krizami v nekdanjih socialističnih državah stojijo na nasprotnih straneh. Rusko notranje ministrstvo je Plahotnjuka na začetku lanskega leta obtožilo pranja denarja, toda oligarh se je odločil, da se bo umaknil iz političnega življenja in države šele po tem, ko je pred letom za četrt ure obiskal ameriškega veleposlanika v Kišinjovu Derecka Hogana. »O vsebini srečanja ni nihče poročal, a vse kaže, da so oligarhu ponudili predlog, ki ga ni mogel zavrniti,« so takrat komentirali v ruskem časniku Kommersant.


Prozahodni in protiruski


Dva dni po tem, ko se je moral zaradi usklajenih mednarodnih in domačih pritiskov Plahotnjuk posloviti od oblasti, so v Moskvi proti njemu uvedli tudi kazenski postopek zaradi prekupčevanja z mamili: organiziral naj bi mrežo prodaje severnoafriškega hašiša v državah nekdanje Sovjetske zveze. Uradno je bila ostra do dotedanjega moldavskega »sivega kardinala« tudi ameriška politika. »Korupcijska dejanja Vladimirja Plahotnjuka so spodkopala pravno državo in resno ogrozila neodvisnost demokratičnih ustanov v Moldaviji,« je januarja zapisal na twitterju ameriški zunanji minister Mike Pompeo, ko je razglasil, da so proti Plahotnjuku uvedli sankcije in prepoved izdaje ameriškega vizuma.

Toda pred kratkim se je razvedelo, da se preganjani moldavski oligarh, ki so ga zdaj obtožili, da je leta 2014 iz treh bank v eni od najrevnejših evropskih držav »pretočil« milijardo dolarjev, skriva v ZDA. »Če je res nekje v Združenih državah, to ne bi bilo presenečenje, ampak razočaranje,« je za Radio Svoboda povedal ameriški diplomat William Hill, ki je na prelomu tisočletja v Moldaviji vodil misijo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse). Po njegovih besedah je Washington že prej izgubil ogromno kredibilnosti in podpore v moldavski civilni družbi, ker je do konca podpiral v domovini osovraženega oligarha. Čeprav je bil pred tremi leti na 25. kongresu socialistične internacionale v Kolumbiji izvoljen za njenega podpredsednika, je imel Plahotnjuk podporo v ZDA, ker je veljal za »prozahodnega« in »protiruskega«. »Zaradi ameriške tihe ali izrecne podpore Plahotnjuku so številni v Moldaviji ameriško retoriko v podporo demokraciji dojeli kot predvsem sebično protirusko geopolitiko,« je dodal Hill.