Tiskane izdaje
Berlin – V sporih o evrski krizi ima ponavadi zadnjo besedo Nemčija, ki jo pooseblja kanclerka Angela Merkel. Tik ob njej pa je pri vrhu evrskega odločanja njen finančni minister Wolfgang Schäuble, ki je ta teden vstopil v svoje osmo desetletje.
S sedemdesetimi leti in še veliko delovno zagnanostjo je krščanskodemokratski finančni minister odličen predstavnik »post-schröderjanske« Nemčije, ki po reformah nekdanjega socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja od vseh zahteva, da delajo čim več in čim dlje. Schäuble pa skupaj z Merklovo ne žanje le sadov prejšnjega kanclerja, ampak mora popravljati tudi njegove grehe. Schröderju še danes zamerijo, da so v času njegovega vodstva v evrsko območje sprejeli Grčijo, poleg tega pa niso uveljavili sankcij proti državam, ki so kršile maastrichtske omejitve proračunskega primanjkljaja in skupnega dolga. Še več, Nemčija je bila s Francijo med prvimi kršiteljicami pakta o stabilnosti in rasti.
Dvomljiva preteklost
Schäuble pa se spopada tudi z dediščino krščanskodemokratskega predhodnika Helmuta Kohla, ne le zato, ker je prav legendarni kancler ustoličil skupno evropsko valuto. Sam je dolga leta deloval v senci mogočnega kanclerja in za njegovo stranko opravljal tudi nekatere dvomljive posle, ki so skoraj pokopali njegovo kariero. Čeprav je pred tem zanikal, je moral januarja 2000 priznati, da je v devetdesetih letih od preprodajalca orožja Karlheinza Schreiberja za CDU prejel sto tisoč mark, ki jih nikoli niso navedli v računovodstvu stranke.
Schäuble se je pozneje opravičil tako zaradi sprejetja donacij kot zaradi svoje laži, zaradi tega incidenta pa sta se razšla tudi s Helmutom Kohlom, ki ni hotel javno priznati milijonov, ki so jih v CDU dobili na ne preveč transparenten način. Kmalu nato je Schäuble z besedami, da je za Kohla že tako žrtvoval preveč svojega življenja, odstopil z najvišjih položajev v stranki in morda tudi zato Kohla prihodnjo sredo, ko bodo v CDU slavili Schäublejev jubilej, ne bo na slavje. Dvainosemdesetletni nekdanji kancler se že nekaj let bojuje z zdravstvenimi težavami, samo nekaj dni po praznovanju Schäublejeve sedemdesetletnice pa se bo v ustanovi Konrad Adenauer Stiftung udeležil praznovanja tridesete obletnice svojega nastopa na čelu nemške vlade.
Če mu bo zameril zaradi še ene izdaje, bo sedanji finančni minister najbrž skril takšne občutke, saj se je tudi doslej pobral še po vseh porazih in udarcih usode. Oktobra 1990 ga je duševno bolan moški s streli iz revolverja spravil na invalidski voziček, a se je kmalu vrnil v politiko, najprej kot notranji minister in zdaj finančni minister v kabinetu Angele Merkel. Tudi s krščanskodemokratsko kanclerko je imel Schäuble po pisanju reporterja Sterna Hansa Petra Schütza v preteklosti neporavnane račune, prav Merklova naj bi leta 2004 preprečila njegovo kandidaturo za predsednika države, menda zato, ker bi lahko s svojim intelektom zasenčil njeno vladavino. Nemški komentatorji se sicer sprašujejo, ali ni Schütz v svojih trditvah, da sta tako Kohl kot Merklova v boju za oblast izkoristila Schäubleja, morda malo preveč na strani finančnega ministra, ki ga življenjepisec opisuje kot protestantskega garača za dobro Nemčije in Evrope.
Pa Schäuble res rešuje evro?
V času velikih zakulisnih bojev v nemški konservativni velikanki pa je Kohl leta 1997 Schäubleju že hotel prepustiti kanclerski položaj, a se je premislil, ker je želel še sam poskrbeti za uvedbo skupne evropske valute. Ironično je, da danes prav Schäuble rešuje tisto, za kar je Kohl mislil, da bo poleg združitve Nemčije njegov največji dosežek. Pa Schäuble evro res rešuje? Ob najnovejših nesoglasjih zaradi nadzora nad evrskimi bankami mnogi v Bruslju in drugih evrskih prestolnicah ne soglašajo, vsaj tisti ne, ki bi radi že po prvem januarju videli skupni nadzor nad evrskimi bankami in njihovo neposredno reševanje s pomočjo mehanizma za stabilnost (ESM). Ker nemško finančno ministrstvo najbolj glasno zahteva ohranitev principa subsidiarnosti, ti namigujejo, da hoče Nemčija samo ohraniti tesne politične in gospodarske povezave svojih hranilnic in deželnih bank. Nemčija se nasprotno boji, da jih hočejo Španci ali Francozi prisiliti v reševanje vseh njihovih zadolženih bank.
Bolj objektivni opazovalci pa pravijo, da bo imel prav tisti, ki bo začrtal natančne kriterije za zapiranja tistih bank, ki se bodo morale zaradi svojega slabega poslovanja posloviti, po dosedanjih izkušnjah namreč ni pričakovati, da bodo države same znale in hotele obračunati s tistimi, ki bi si to zaslužile.
Če bo Wolfgang Schäuble kljub svojim sedemdesetim letom in telesni šibkosti dosegel resnično bančno unijo, bo v zgodovinskih knjigah kot rešitelj evra morda zapisan prav on, in ne Helmut Kohl ali Angela Merkel.
