Seja francoske vlade v tunizijskih letoviščih

Revolucija odnese notranji režim in povzroči zunanjo zadrego: svetovna javnost namreč od svoje politične elite pričakuje, če ne kar zahteva, odločen odziv na prevrat, prenovljeno držo, spremenjeno retoriko, jasno opredelitev za demokracijo in proti diktaturi. Z nedavnim padanjem in odhodom tunizijskega Ben Alija in egiptovskega Hosnija Mubaraka si morda še posebno močno belijo glavo francoski politiki, postavljeni na domače medijsko tnalo zaradi nerodnega odzivanja in nemara kar pretesnih stikov z zdaj že padlima režimoma in še z nekaterimi drugimi samodržci.

Podarjena »diplomatska« potovanja so večji kamen spotike. V veličastnih palačah, razpreda ljudstvo, ne more biti slabo, tudi del francoske politične struje bi temu lahko pritrdil. Pri pariškem Mondu so bili pred kratkim jedki, češ da v tunizijskih, maroških in egiptovskih palačah, dvorcih in hotelih, povezanih z gospodarsko in potemtakem še politično elito, kakšno zimo počitnikuje toliko francoskih ministrov, da bi lahko kar tam pripravili sejo vlade. Seveda je jasno, da so stroški prijateljsko nizki oziroma računi sploh niso izdani, ugledni dopustniki neredko menda celo letijo ne na svoj račun. Za vse poskrbijo prijatelji, denimo, maroški kralj Mohamed VI., ki je, med drugim in kakor je znano, tudi pogost gostitelj predsednika Nicolasa Sarkozyja in francoske prve dame.

Zaradi minulih počitnic se pred mediji »zagovarjajo« še nekdanji minister za obrambo Hervé Morin, notranji minister Brice Hortefeux, prav tako odmevne so nedavne počitniške peripetije zunanje ministrice Michèle Alliot-Marie (MAM). Kakor so v začetku februarja v javnost spravili pri satiričnem tedniku Canard enchâiné, se je decembra lani pustila – v družbi svojega partnerja Patricka Olliera, ministra za odnose s parlamentom, in staršev – z letalom prepeljati v nemirno Tunizijo na račun bogatega »prijatelja« Aziza Mileda, industrialca, ki obvladuje turizem in informatiko, kmetijstvo in še kaj. Sprva je v oči zbodlo, da je tesno povezan z družino Trabelsi – in Lejla Ben Ali, po dekliško Trabelsi, ni nihče drug kot nekdanja prva dama, soproga pobeglega predsednika. Prav zdaj dobiva primer nove razsežnosti, saj so pri satiričnem časniku še izbrskali, da sta se 94-in 92-letna ministričina oče in mama odpravila na pot s poslovnim ciljem: investirati v nepremičninsko družbo Ikram, ki je do nedavnega večinsko pripadala Azizu Miledu in njegovemu sinu Karimu, zdaj pa je v njuni lasti.

Pri Hosniju Mubaraku

Na temo »spornih« potovanj se Francozi glasno spotikajo tudi ob nedavni dopust predsednika vlade Françoisa Fillona v Egiptu, na račun režima Hosnija Mubaraka. V Franciji, močno povezani z (nekdaj kolonialnim) afriškim severom, torej, nič novega, je mogoče sklepati, tudi po Fillonovo. Premier je med samozagovorom namreč s prstom pokazal na enako prakso, ki sta jo ubirala že nekdanja predsednika François Mitterrand pa Jacques Chirac, in tudi aktualni predsednik Sarkozy da se je na faraonova povabila odzval podobno. Pri tem da niso bili v ospredju osebni odnosi, ampak državniško razmerje, med Francijo in Egiptom. Hkrati je še slišati, da se je južneje od Marakeša, redno in na račun maroške države, med predsedovanjem in tudi po izteku mandata, nič kaj prikrito vračal Jacques Chirac s soprogo Bernadette.

Kritični Dominique de Villepin

Če ne drugo, verjetno vsaj spodobnost narekuje, da se je na razkritje (že tako in tako znanih) razkošnih počitnic pri »prijateljih«, samodržcih z afriškega severa, odzval predsednik Sarkozy, prav tako popackan z afero. Kolegom ministrom je priporočil, naj po novem dopustujejo v domovini in tudi povabila iz tujine naj ne bi bila več nekaj samoumevno sprejetega, ampak bodo potrebna posebna dovoljenja. Nekdanji premier Dominique de Villepin je bil odločnejši: kakor je povzdignil glas v intervjuju za Canal+, si francoski politiki, ministri, premier in prav tako predsednik, čisto preprosto, ne smejo dovoliti počitnic na račun drugih držav. Ob podarjenih potovanjih, ki nemara niso samo francoska diplomatska posebnost oziroma, kakor jih vidijo nekateri, »zloraba«, je politične zadrege precej tudi zato, ker so avtoritarni voditelji, »prijateljski« s francoskimi in drugimi državniki, v očeh svetovne javnosti nekako čez noč postajali prvi osovraženci. Da je preobračanju sistema in spremenjeni (medijski) retoriki težko modro slediti, je pokazal prav »spodrsljaj« zunanje ministrice Michèle Alliot-Marie, ki je v prvih dneh ljudske vstaje v Tuniziji podala roko režimu: ponudila je varnostne nasvete. Posledično je pljusknil val javnih kritik tudi na račun »nespretne in nesposobne diplomacije«, ki da ni znala predvideti revolucije. Diplomat Gérard Errera se je v bran za Monde razpisal o treh skrivnostih diplomatske službe; prva pravi, da prevratov ni mogoče napovedati. Revolucija je a priori vedno nemogoča, a posteriori vselej neizogibna.