»Sem lepa, ko se smejim?«

Peking - Srečanje med pomočnikom ameriške državne sekretarke Kurtom Campbellom in burmansko demokratsko aktivistko Aung San Suu Kji je vsekakor bolj pomembno zaradi tega, ker se je sploh zgodilo, kakor zaradi same vsebine njunega dveurnega pogovora, ki je v sredo potekal v hotelu na obali jezera v Jangonu.

To srečanje namreč pomeni, da nikakor ne bi smeli pokopati vsega upanja, da bo nekega dne le prišlo do spremembe, čeprav so se celo tiskovni predstavniki Narodne lige za demokracijo, ki jo vodi Suu Kji, na obisk najvišjega ameriškega diplomata odzvali z zadržanim optimizmom. Vsem je namreč jasno, da osebnost, ki bo prinesla to spremembo, ni 64-letna dobitnica Nobelove nagrade za mir in neutrudna zagovornica demokracije, temveč sama vojaška hunta oziroma po vsej verjetnosti mladi generali, ki so do sveta manj nezaupljivi od konservativnega in ksenofobičnega vodje hunte Tana Šveja.

Ta se tokrat ni sestal z Američani. To nalogo je prepustil premieru Teinu Seinu, verjetno za primer, če bi se odločil, da ne bo sprejel ponudbe ZDA, po kateri naj bi začeli z neposrednim dialogom postopoma taliti led, in to tako glede dotoka tujih naložb kot tudi glede že zdavnaj obljubljenih, nato pa pokopanih političnih reform.

Preboj že to, da so generali privolili v pogovor

»To je prvi korak - po vsej verjetnosti zelo pomemben - na poti, o kateri vemo, da bo zelo dolga,« je pripomnil eden izmed ameriških funkcionarjev. Opozoril je, da ne kaže pričakovati posebnih presenečenj, in poudaril, da je bil preboj narejen že s tem, da so generali privolili v pogovor.

Švedski novinar Bertil Lintner, dober poznavalec Burme, trdi, da generali zahodnih obiskovalcev niso sprejeli zato, ker bi se hoteli od njih česa naučiti, temveč izključno zaradi tega, ker so prepričani, da se lahko že s samim srečanjem otresejo vseh tistih, ki se ne strinjajo z njihovim ravnanjem, in ostanejo na oblasti. »Burmanski generali poslušajo samo sami sebe,« pravi Lintner in poudarja, da tujci, ki pridejo v to deželo, sami sebi vedno pripisuje prevelik pomen.

A tokrat je Američanom resnično veliko do tega, da bi ta »prvi korak« izpeljali tako, kakor je treba. Barack Obama bo namreč čez deset dni pripotoval v Singapur, kjer bo potekalo prvo vrhunsko srečanje med ameriškim predsednikom in voditelji Aseana - in vodstvu v Washingtonu je popolnoma jasno, da brez vzpostavitve dialoga z Burmo, ki je polnopravna članice tega foruma, ne morejo pričakovati, da bodo druge države resno jemale ZDA.

Poleg tega je otipavanje utripa burmanske hunte za Ameriko hkrati način, da se postavijo merila za dialog z drugimi diktaturami, predvsem s Severno Korejo, ki je v torek znova sporočila, da je reprocesirala 8000 plutonijevih palic, kar je dovolj za izdelavo vsaj še ene jedrske bombe. Čeprav so severnokorejski demokratski aktivisti ali pod zemljo ali v tujini, tako da ameriški odposlanec, ko bo prišel v Pjongjang, tam ne bo imel nikogar, ki bi vsaj malo spominjal na Aung San Suu Kji in s katerim bi se lahko pogovarjal o politični reformi, pa so tudi tam, tako kakor v Burmi, na oblasti generali, in to prav tako ksenofobični in nezaupljivi, pa tudi prav tako prepričani o tem, da je demokracija znotraj njihovih meja popolnoma nesprejemljiva.

»Sem lepa, ko se smejim?« je Aung San Suu Kji vprašala novinarje, ki so jo obkolili, ko je zapuščala jangonski hotel, v katerem se je sestala s Campbellom. V rožnatem kompletu, skrojenem v tradicionalnem stilu, je bila resnično lepa in videti svobodna, čeprav živi v strogem hišnem priporu. Nihče ne pričakuje tega, da jo bodo zaradi prihoda Američanov predčasno izpustili na prostost, ali bo tisto, kar je Campbell obljubil generalom, pripomoglo k temu, da se bo demokratska aktivistka pogosteje smejala, pa se bo pokazalo v mesecih pred volitvami. Kljub ameriškemu zadovoljstvu zaradi opravljenih srečanj so burmanska železna vrata za zdaj ostala zaprta.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela