Severnokorejski mobiteli in egiptovske rakete

Dan pred tem, ko so prebivalci Kaira preplavili ulice in zahtevali odstop svojega predsednika, je severnokorejska časopisna agencija sporočila, da se je vodja Kim Džong Il v Pjongjangu sestal z Nagibom Savirisom, predsednikom egiptovske telekomunikacijske družbe Orascom.

Objavljeno
01. februar 2011 20.43
Zorana Baković, Peking
Zorana Baković, Peking
Peking - KCNA je pri tem mimogrede omenila, da je Kim priredil večerjo za egiptovskega magnata (kar oboleli vodja sicer stori le v primerih, ko gre za goste, ki imajo zanj osebno velik pomen) in da je Saviris svojemu gostitelju nekaj podaril. Niso sporočili, kaj.

Pozdravi, ki jih je Kim Džong Il po predsedniku Orascoma poslal svojemu prijatelju Hosniju Mubaraku, pa so zamrznili v negotovosti, ki zdaj vlada nad »deželo piramid«.

V »deželi jutranjega miru«, kakor Korejci radi imenujejo svojo domovino, ni negotovost nič manjša, res pa je, da je veliko bolj oddaljena od oči svetovne javnosti in za zdaj veliko tišja. Deloma zaradi tega, ker se projekt Savirisovega Orascoma - širjenje sodobnega mobitelskega omrežja z območja Pjongjanga na vso Severno Korejo - ni niti približal revežem, za katere je zagotovitev dnevnega obroka hrane bistveno večja skrb od pomanjkanja storitev SMS in kanalov za organiziranje protestov.

Prijateljstvo med Kim Džong Ilom in Hosnijem Mubarakom se je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja potrdilo z uspešnim sodelovanjem v razvoju raket srednjega dosega scud-C. Politična podobnost med njima pa je pritegnila pozornost svetovne javnosti, ko sta tako severnokorejski vodja kot egiptovski predsednik za naslednika nepotistične dinastije določila svoja najmlajša sinova Kim Džong Una oziroma Gamala.

Vse do začetka letošnjega leta se je celo zdelo, da bo tranzicija oblasti v Egiptu potekala veliko preprosteje kakor v Severni Koreji, kjer so se pokazali problemi pri sprejemu mladega Džong Una v krogih vojaških veteranov in nekaterih partijskih frakcijah.

Severnokorejski vodja blaži frakcijski odpor proti imenovanju Džong Una za dinastičnega naslednika na različne načine, ki pa so v glavnem omejeni na jedrske dokaze njegove moči.

Skupina strokovnjakov ZN je ta teden varnostnemu svetu predložila poročilo, v katerem je navedeno, da je Severna Koreja že postavila tajno mrežo jedrskih naprav in da je v programu bogatenja urana precej dlje, kakor so mislili doslej.

Z vsako takšno novico se okrepita dve bojazni mednarodne skupnosti. Prva je vprašanje, ali se bodo v Pjongjangu nekega dne odločili, da bodo svoje jedrsko znanje delili s kakšnim podobnim režimom, tako kot so si scude delili z Mubarakom in Sadamom Huseinom, druga pa, pod čigavim poveljstvom bi bile vse te jedrske igračke, če bi se v Severni Koreji zgodilo nekaj podobnega kot v Egiptu.

Dejstvo, da je severnokorejska oblast v začetku leta v Sarivonu, kraju, ki je 45 kilometrov oddaljen od Pjongjanga, javno usmrtila dva državljana samo zato, ker sta imela pri sebi propagandne letake, ki so jih južnokorejski aktivisti z baloni poslali čez mejo, prav gotovo veliko pove o napetosti v tej državi. Vojaškega častnika in 45-letno žensko, ki sta letake našla in jih imela v žepu, so po dolgem ideološkem poduku ustrelili pred okoli 500 opazovalci. To priča o strogosti režima, pa tudi o povečani radovednosti državljanov, ki jim možganov niso oprali do te mere, da bi letak s podatki o političnih razmerah na polotoku avtomatično zmečkali in zavrgli.

Grozi množični upor 
tudi Pjongjangu?

Seveda pa nihče ne ve, koliko je Severna Koreja oddaljena od množičnega upora. O družbenem uporu v tej državi se zgolj ugiba na podlagi večje količine podatkov o zunanjem svetu, razširjenem črnem trgu različnega blaga in vstopu mobitelov, kar vsekakor utegne spodbujati množično potrebo po strmoglavljenju strogega in skorumpiranega režima. Poleg tega v tej državi ne obstaja nikakršen ventil, skozi katerega bi lahko ljudje izražali svoje nezadovoljstvo ali ogorčenje. Obstajajo zgolj tepež in gulagi.

V katerem trenutku in pod kakšnimi pogoji bi se lahko severnokorejsko ljudstvo dvignilo proti svoji dinastiji, je veliko hipotetično vprašanje. Odločilnega pomena pri tem pa je uganka, na koga bi v tem primeru streljala vojska: na demonstrante ali na oblast?

Saviris je Kim Džong Ilu pred desetimi dnevi verjetno podaril katerega od zelo modernih mobilnih telefonov ali morda najnovejši računalnik. Med dolgoletnim sodelovanjem z njim je prav gotovo ugotovil, da so elektronske naprave največja strast severnokorejskega voditelja. In zdaj si lahko zgolj predstavljamo, kako Kim na svojem novem ekranu opazuje, kaj se dogaja v Kairu in išče podobnosti in razlike med seboj in prijateljem Mubarakom. V tem trenutku se seveda posveča predvsem razlikam.