Simbolika dvojnega »B«

Takoj ko se je v Bolgariji končalo sedmo srečanje kitajskega vodstva z državnimi in vladnimi voditelji 16 držav srednje in vzhodne Evrope, je kitajski premier Li Keqiang odpotoval v Berlin. Tam se bo sestal z nemškim predsednikom Frank-Walterjem Steinmeierjem in skupaj s kanclerko Angelo Merkel predsedoval petemu meddržavnemu posvetu.

To bo formalni okvir njegovega evropskega dvoskoka. Toda Li se bo med svojimi pogovori v Berlinu posvečal predvsem dvema vprašanjema. Prvič, kitajski premier bo prepričeval nemške voditelje in tako tudi politično vodstvo EU, da vse potrditve trdnih vezi med 16 nekdanjimi socialističnimi državami in Kitajsko ter 18 sporazumov, podpisanih na forumu 16+1 v Sofiji, ne pomenijo ustanavljanja novega »vzhodnega bloka«. In drugič, da je trenutno za Kitajce pa tudi Evropejce najpomembneje, da se skupaj uprejo ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu in njegovemu protekcionizmu.
 

Kdo deli svet

Li Keqiang bo poskušal pojasniti Angeli Merkel, da ni Kitajska tista, ki deli EU, ampak so ZDA tiste, ki delijo svet in oživljajo novo hladno vojno ter se pri tem ne zmenijo za to, da njihovo delovanje povzroča splošni kaos. Njegova naloga je tokrat izjemno pomembna. Kitajski premier se mora prepričati, ali Berlin in zato tudi Bruselj razmišljata tako kakor Peking, ki meni, da se je pravkar začela »največja trgovinska vojna v ekonomski zgodovini« sveta. Poleg tega se mora prepričati, ali se Evropejci počutijo dovolj ogrožene zaradi tega spora, da so pripravljeni sprejeti kitajski poziv k zavezništvu proti protekcionizmu.

Pomenljivo je tudi, da se Kitajska (spet) sporazumeva z Brusljem prek Berlina. Simbolika dvojnega »B« izvira ne samo iz tega, da je Nemčija največja trgovinska partnerica azijske sile v EU (lani je menjava med državama znašala skoraj 187 milijard evrov), ampak tudi iz tega, da se zdi, da je prav Berlin najbolj kritičen do vsega, kar Kitajska počne v srednji in vzhodni Evropi, poleg tega je jasno, da v središču novega vala evroskepticizma v nekaterih državah te regije tli prav odpor do nemške prevlade v Uniji.
 

Nevarnost trgovinske vojne

Li Keqiang resda nima velike politične moči v kitajskem partijskem in državnem vodstvu, vendar bi s svojo inteligentnostjo ter z neomajno dobrodušnostjo in pozitivno intuicijo tokrat lahko prepričal Evropo o prednostih partnerstva s Kitajsko. Zlasti zdaj, ko vsem grozi svetovna trgovinska vojna, katere posamezni deli bi lahko prerasli v fragmentarne, a nevarne oborožene spopade.

Treba je namreč vedeti, da korejske krize še zdaleč nismo rešili samo s srečanjem Donalda Trumpa in vodje Kim Džong Una ter da se v sporazumevanje med Washingtonom in Pjongjangom spet vračajo agresivne besede. Ali se vse, kar je bilo izrečenega med obiskom ameriškega državnega sekretarja Mika Pompea v Severni Koreji, samo naključno ujema z zaostrovanjem ameriško-kitajske trgovinske napetosti ali je to pravzaprav logični podaljšek odprtega bojišča? O oceni uradnega Pjongjanga, ki pravi, da so rezultati Pompeovega obiska »obžalovanja vredni«, pritiski Washingtona, ki zahteva popolno, preverljivo in nepovratno ter predvsem enostransko denuklearizacijo, pa »gangsterski«, se zdi, kakor da je povezana z ostrimi napovedmi Pekinga, da bo z vsemi razpoložljivimi sredstvi branil svoje državne interese. Tako v gospodarstvu kakor na geopolitičnem področju.

Toda Li Keqiang je vztrajal, da forum 16+1 ni geopolitično sredstvo za širitev kitajske prevlade na evropskem ozemlju. Sporazumi, ki so jih tokrat podpisali ali potrdili, lahko samo gospodarsko okrepijo države srednje in vzhodne Evrope, to pa lahko samo dodatno okrepi in stabilizira EU, je ponovil kitajski premier.
 

»Zelo dobri odnosi«

Zdelo se je, da se v Sofiji vsi evropski voditelji strinjajo z Li Keqiangom. Slovenski premier Miro Cerar je med dvostranskim srečanjem s kitajskim kolegom potrdil, da imata državi »zelo dobre odnose«, in posebej poudaril pomen »poglabljanja gospodarskega sodelovanja«. Hrvaški vodja vlade Andrej Plenković je zadovoljno povabil vse udeležence, naj na prihodnje srečanje 16+1 pridejo v Zagreb, ki bo naslednji gostitelj foruma. Srbska premierka Ana Brnabić je poudarila »jekleno in iskreno prijateljstvo Srbije in Kitajske« ter ponosno opozorila, da so od 18 dokumentov, podpisanih v Sofiji, trije povezani s Srbijo in da so prav ti sporazumi največji in najkonkretnejši od vseh, o katerih so se tu pogovarjali.
 

Skrb vzbujajoče teme

Toda to je tudi glavna težava foruma 16+1. V dokumentih, podpisanih v Sofiji, sicer omenjajo milijone in milijarde dolarjev, vendar jih je večina samo »memorandumov« in »pisem o nameri«. O težavah, kakršne so, denimo, prazni sestavi tovornih vlakov, ki vozijo kitajsko blago do srednje in vzhodne Evrope, nato pa nimajo česa odpeljati nazaj, se na takšnih srečanjih pogovarjajo kot o nečem, kar je zlahka mogoče rešiti. Skrb vzbujajoči pojavi, denimo dolg, ki ga nekatere od 16 držav dolgujejo Kitajski in že presega petino njihovega bruto družbenega proizvoda (denimo v Črni gori), ostajajo postranska tema v dvostranskih pogovorih.

Kako se bo v prihodnje razvijalo sodelovanje med azijsko silo ter 16 državami srednje in vzhodne Evrope, bo zelo odvisno od tistih dveh »B«. Prihodnji konec tedna bodo v Pekingu pripravili srečanje voditeljev EU in Kitajske in takrat bomo videli, kako uspešno je Li Keqiang opravil svojo nalogo. Seveda ne tiste v Bolgariji, ampak tisto v Berlinu. In samo to je s kitajskega zornega kota res pomembno.