»Sirija bo svobodna za vse, ki si niso umazali rok«

Tal Rifat – Muhamed Ziad je koordinator in »tiskovni predstavnik« Svobodne sirske vojske (FSA) v zaledju Alepa. Velik optimist, ki je zaradi protirežimskih aktivnosti osem mesecev preživel v zaporu, kjer so ga pretepali in mučili, je skupaj s svojo enoto nastanjen v mestecu Tal Rifat.

Sedež FSA leži v središču mesta – kot nalaščza vsakodnevne napade in obstreljevanje vladnih sil iz le šest kilometrov oddaljenega letalskega oporišča.. Moderna stavba je prestreljena s stotinami nabojev in šrapnelov. Skozi hladne prostore se ves čas sprehajajo mladi moški. Dva nista oblečena enako. Vsi so bradati. Med njimi je veliko salafistov. Tujih borcev v času našega obiska v Tal Rifatu nismo opazili, zato pa smo jih videli na poti v mesto. Na dan našega pogovora so uporniki sprožili veliko ofenzivo na vladna letalska oporišča po vsem severu države, od koder so režimski bombniki v zadnjih dneh neprestano tolkli po civilnih ciljih.

Po mestu so vso noč padale rakete. Očitno je, da se Svobodna sirska vojska proti topniškim in letalskim napadom ne more braniti.

Ubitih je bilo sedem ljudi. S helikopterji, letali ali raketami nas napadajo skoraj vsak dan. Tega smo se že skoraj navadili. Iz mesta je v zadnjih mesecih odšla dobra polovica prebivalstva. Večinoma smo ostali moški, ženske in otroci so v Turčiji. Noči so nevarne. Na tleh smo močni. Režimskih pehotnih enot tu ni bilo že poldrugi mesec. Pregnali smo jih, hkrati pa so večino svojih sil poslali v le dvajset kilometrov oddaljeni Alep. Proti topniškim in letalskim napadom se res ne moremo braniti. Imamo sicer dovolj ljudi, a premalo orožja. Takšnega, ki bi ga najbolj potrebovali – protiletalskih topov in raket –, sploh nimamo.

Ogromno se govori in piše o tem, da vam pomoč v orožju in borcih čez Turčijo pošiljajo Saudijci in Katarci. Toda na terenu se zdi, da razen lahkega orožja in v domačih garažah narejenih topov in minometov nimate ničesar večjega. Koliko orožja v resnici dobite iz tujine?

Zelo malo. Skoraj nič takega, kar bi lahko spremenilo razmerja na bojišču. Tistega, kar res rabimo, verjetno ne bomo dobili nikoli. Dejstvo je, da dobivamo nekaj denarja, toda orožja – razen pušk in nabojev – nimamo kje kupiti. Še največ smo ga zasegli v zasedenih objektih vladnih sil in po dobljenih bitkah. Hkrati so naši najbolj izkušeni borci tisti, ki so prebegnili iz Asadove vojske. Na začetku oboroženih spopadov, v katere smo bili zaradi režimske brutalnosti prisiljeni, smo bili prepričani, da nam bo mednarodna skupnost pomagala. Dobivali smo pozitivne signale. Nato se je vse skupaj obrnilo na glavo. Resnično ne vem, zakaj. Zaveznikov zdaj skoraj nimamo več. Razglašajo nas za teroriste, za verske skrajneže. A to nikakor ne drži. Borimo se za svobodo. V naših enotah se bori tudi nekaj tujcev. Ni jih veliko. So edini, ki so nam ponudili konkretno pomoč. Neumni bi bili, če je ne bi sprejeli. Največje težave imamo s sosednjimi državami. Nihče nam zares ne pomaga.

Tudi Turčija, ki vam je bila v prvih mesecih upora tako naklonjena, ne?

Ne. Iz Turčije ne dobivamo nobene konkretne pomoči. Res so sprejeli več kot 80.000 sirskih beguncev, a zdaj so mejo že skoraj povsem zaprli. Begunce je turška oblast sprejela zato, da bi se svojim ljudem predstavila kot humana in demokratična. Sirski begunci v Turčiji živijo v zelo slabih pogojih.

V Turčiji je tudi sedež Sirskega nacionalnega sveta (SNC). Kakšno je sodelovanje med uporniškimi borci na terenu in opozicijskimi politiki v varnih pisarnah?

(nekaj sekund tišine) Lahko vam rečem le, da smo v stikih. Imamo … odnos.

Svobodna sirska vojska ne izpolnjuje ukaze SNC?

Naši vojaki izpolnjujejo ukaze svojih nadrejenih. To so njihovi vojaški poveljniki. Življenje na fronti in v zaledju organiziramo sami. Brez pomoči ali navodil od zunaj. Včeraj [v četrtek] smo ustanovili svojo vlado. To se je zgodilo v revolucionarnem svetu Alepa.

Kako so se v vaše enote vklopili tujci? Kako usklajujete delovanje med vse bolj tekmovalnimi uporniškimi skupinami?

Delujemo regionalno, a imamo skupno poveljstvo. Kot sem že dejal: tujcev je zelo malo. Vse skupine delujemo za isti cilj – za svobodno Sirijo.

Sedež Svobodne sirske vojske leži v središču Tal Rifata – mar s tem ne ogrožate civilistov?

Režim namenoma izbira civilne tarče. Ljudi hoče prestrašiti in jih odvrniti od upora. Ne bo mu uspelo. Imamo močno podporo. Zgradba, v kateri se nahajamo, je upravni, ne vojaški sedež Svobodne sirske vojske. Odtod organiziramo življenje v mestu in okolici. Naši borci so na terenu. Zdaj je večina v Alepu.

Vsi uporniški borci, s katerimi se pogovarjam, ponavljajo, da bo bitka za Alep določila prihodnost Sirije.

Nedvomno bo odločilna. Zdaj v Alepu potekajo hudi spopadi. Nadziramo velik del mesta, skoraj polovico. Verjamem v končno zmago, a boji bodo krvavi in gotovo bodo še dolgo trajali. Obe strani se zavedata pomembnosti Alepa. Z zmago v bitki za mesto bi se nam odprla pot v Damask in do končne zmage. Toda moram priznati, da smo zdaj pod hudim pritiskom. Režim, ki ima na voljo letala, helikopterje, tanke, topove …, nas napada z vsemi silami. Toda mi se borimo za svobodo. Smo gverilska vojska in ne bodo nas mogli poraziti. Za nas je izjemno pomembno, da nevtraliziramo vladna letalska oporišča severno od Alepa, od koder nas ves čas napadajo. To je skoraj tako pomembno, kot zmaga v samem mestu.

Zdi se, da se sirski konflikt z vsakim dnem širi in da bo vojna trajala še zelo dolgo.

Vojna v Siriji bi se lahko hitro končala le, če bi mednarodna skupnost nad severom države, nad območjem, ki smo ga osvojili, uvedla območje prepovedi poletov. Tako kot je to storila v Libiji. Tako kot tam pa tudi v Siriji nočemo pomoči »na tleh«. Toda bojim se, da se to ne bo zgodilo. Svet se je očitno odločil, da mora Bašar al Asad ostati na oblasti. Zakaj? Ne vem. Smo žrtve interesov velikih sil. Te v Siriji igrajo veliko igro, ljudje pa umirajo.

Vse več ljudi umira tudi v sektaških spopadih med suniti in šiiti. Se strinjate, da je konflikt v Siriji državljanska vojna?

Na začetku niti približno ni bilo tako. Mladi ljudje so se uprli režimu in zahtevali svobodo. Režim je s pomočjo mednarodne skupnosti storil vse, da je naš upor spremenil v državljansko vojno. To je bila izjemno nevarna poteza. V naših vrstah se borijo Kurdi, kristjani, Druzi in šiiti. Svobodna sirska vojska ni sunitska vojska! Borimo se za dostojanstvo in svobodo vseh Sircev.

Toda sektaško sovraštvo se nedvomno stopnjuje. Tudi vaša stran na bojiščih – dokazano – ne spoštuje mednarodnih konvencij. Govori se tudi o vojnih zločinih. Lahko v primeru zmage upornikov pričakujemo maščevalni pohod?

Ne. Kaznovali bomo tiste, ki so ubijali, ne glede na njihovo versko pripadnost in v skladu z zakoni. Prebežniki iz vladne vojske so nam dostavili sezname ljudi, ki so ukazovali in izvrševali napade. To velja tudi za pripadnike mukhabarata, režimske varnostno-obveščevalne službe, in šabihe. Nova Sirija bo svobodna za vse, ki si niso umazali rok s krvjo.