Tiskane izdaje
Še preden se je umirila medijska razprava na temo, ali je to, kar se leta 2013 dogaja v Siriji, podobno stvarem, ki so se leta 1999 dogajale na Balkanu, je na dvorišče kitajskega veleposlaništva v Damasku padla granata, ranila sirskega uslužbenca in poškodovala poslopje, pred katerim plapola velikanska rdeča zastava s petimi zlatimi zvezdicami.
Tako je postala za Kitajsko letošnja jesen po marsičem podobna pomladi pred 14 leti. Res je, da so Natove bombe, ki so maja 1999 padle na njeno veleposlaništvo v Beogradu, ubile tri njene državljane in dodobra uničile poslopje veleposlaništva, vendar pa je tudi praska na kitajskem diplomatskem predstavništvu v Damasku povzročila ponovno obujanje hladne vojne med azijsko silo in ZDA. Novico o granati na kitajskem dvorišču so državni mediji objavili v torek, torej točno na dan republike, ki ga letos proslavljajo v luči trdne kontinuitete in jasne ideološke usmeritve. Praznična številka Renmin Ribaa tako v uvodniku opozarja na »izgubljene arabske države«, ki so se, zaslepljene z zahodnim sistemom vrednot, odrekle svoji tradiciji in civilizaciji ter usodno zatavale v posnemanje demokracije, za kar zdaj plačujejo visoko ceno.
V nasprotju od Iraka, Egipta, Libije in Sirije bo Kitajska vztrajala na svojih civilizacijskih temeljih, sporočajo partijski mediji, pa naj gre za moralne parametre, ki jih bo opredeljevala etika konfucijanstva, budizma in daoizma, ali za politično ureditev, ki bo ostala v okvirih maoističnega tolmačenja marksizma. Medtem ko so ljudje proslavljali 64. rojstni dan ljudske republike, je zunanje ministrstvo izrazilo »šok zaradi incidenta«, ga odločno obsodilo in vse strani v Siriji pozvalo, naj dosledno upoštevajo dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih in zagotovijo varnost diplomatskemu osebju Kitajske, pa tudi osebju vseh drugih držav.
Granata je na kitajsko dvorišče v dobro varovani četrti Mezze (kjer je tudi predsedniška palača) priletela iz južnega predmestja Damaska. In čeprav bo kitajsko vodstvo v Sirijo poslalo svoje strokovnjake, ki bodo poskušali ugotoviti, kaj točno je poškodovalo veleposlaništvo, časopisna agencija Xinhua citira nekdanjega kitajskega veleposlanika v Iranu Hua Liminga, ki meni, da morda ne gre zgolj za zablodelo granato. Možno je, pravi Hua, da so jo izstrelili uporniki, ki vsa svoja upanja polagajo v oboroženo posredovanje Zahoda in ki se na ta način znašajo nad vsemi državami, katerih vodstva vztrajajo pri diplomatskih rešitvah.
Skupna točka
Že prejšnji mesec je kitajski veleposlanik v Damasku Zhang Xun v intervjuju domačim medijem priznal, da v kuverti v svojem uradu hrani šrapnele, ki so prileteli do veleposlaništva, ko je granata padla na bližnjo hišo. Zanj je to dokaz, da uporniki izzivajo države, ki se upirajo oboroženemu napadu na Asada. Diplomat kitajskega veleposlaništva pa je za časopis Global Times povedal, da so on in njegovi kolegi pogosto žrtve napadov upornikov, zlasti takrat, ko se sestajajo s sirskimi funkcionarji. Ostrostrelec je tako skoraj ubil veleposlanika Zhanga, ko se je ta pogovarjal s sirskim zunanjim ministrom. Zhang ima zdaj za vsak primer ves čas na sebi zaščitni jopič in s seboj nosi plinsko masko.
Potem ko je poveljnik ene od brigad uporniške vojske v pogovoru z novinarji izjavil, da nameravajo njegove sile z »vso močjo« napasti kitajsko veleposlaništvo, so za diplomatsko predstavništvo azijske sile v Damasku odredili najvišjo stopnjo varnosti, kakršno imata le še kitajski veleposlaništvi v Iraku in Afganistanu. Potem ko so pred nekaj meseci aretirali sirskega šoferja veleposlanika Zhang Xuna, ki je priznal, da je imel nalogo, da pod službeno vozilo veleposlaništva podtakne bombo, so iz Pekinga v sirsko glavno mesto poslali osem pripadnikov kitajske oborožene policije.
Primerjavo med Balkanom 1999 in Sirijo 2013 je naredil tudi kosovski zunanji minister Enver Hoxhaj v članku, objavljenem v reviji Foreign Policy, v katerem trdi, da je napad Nata na Srbijo Slobodana Miloševića model, kako je treba ravnati z Asadom. In čeprav je mogoče vzporednici med Kosovom in sirskimi uporniki izpodbijati na več načinov, je za Kitajsko bomba na njenem diplomatskem dvorišču skupna točka, ki takratno pomlad povezuje z letošnjo jesenjo. V tej točki se namreč spopadata ameriška in kitajska zasnova svetovne ureditve. V njej se lomi ravnovesje sil med starim hegemonom in novo prihajajočo veliko silo. V njej se testira vse, kar sta se Amerika in Kitajska naučili na potezi od Balkana do Bližnjega vzhoda. In v njej se skriva sodobna hladna vojna, ki se je na tujem dvorišču že zdavnaj spremenila v neusmiljeno vroče prelivanje krvi.
