Tiskane izdaje
Al Bab - Na območjih, ki so na severu Sirije pod nadzorom Svobodne sirske vojske in ostalih milic, ki so se pridružile uporu proti režimu predsednika Bašarja al Asada, počasi začenjajo delovati vzporedne institucije.
Kljub temu, da vladni bombniki dnevno sejejo smrt nad vsemi večjimi uporniškimi mesti v bližini turške meje in da je vojna tako ali drugače še vedno v polnem teku, se življenje postavlja nazaj na trdožive noge. Tudi to je del upora, pravijo tukajšnji prebivalci.
V Al Babu zaradi več vojaških objektov režimske vojske in močnega mukhabarata, obveščevalno-varnostne službe, nasprotnikom režima dolgo časa ni dobro kazalo.
Protesti so bili redki. Mnogi so se končali s streljanjem in množičnimi aretacijami. Veliko ljudi je izginilo. Nekateri nepovratno. Pravi oboroženi upor se je začel šele pred dvema mesecema.
Trgovsko mesto bogate tradicije in pomembne strateške lege je bilo sorazmerno hitro »osvobojeno«. Ko so se začeli boji za bližnji Alep, so vladni vojaški poveljniki izpraznili bolj ali manj vse vojašnice v bližini Alepa in jih poslali bojevat »bitko vseh bitk«.
V Al Babu so bili na ta trenutek dobro pripravljeni.
Ko je nadzor nad mestom z odločilno pomočjo prebežnikov iz vladne vojske in policije, ki jih je, nekatere še vedno odete v režimske uniforme, mogoče srečati na vsakem koraku, prevzela Svobodna sirska vojska, se je v mestu začela »čistka«. V improviziranih zaporih na različnih lokacijah so se znašli Asadovi lojalisti, vojni ujetniki in tudi uporniki, katerih roke so se, tako naši viri, preveč umazale s krvjo. V središču mesta je začelo delovati sodišče, ki združuje prvine klasičnega in šeriatskega prava. Ljudje so novo pravico navdušeno sprejeli, saj so verski in plemenski zakoni v teh krajih tako ali tako od nekdaj močnejši od državnih.
V prostorih »novega« sodišča, pred katerimi se je večja skupina pripadnikov Sirske osvobodilne vojske pripravljala za odhod na vse bolj krvava bojišča Alepa, se je danes gnetlo ljudi.
Drli so se drug preko drugega ter od odvetnikov in sodnikov oblečenih v dolge bele halje zahtevali pomoč in pravico. Možje zakona so jim dostojanstveno odgovarjali in jih usmerjali v različne sobe. V najbolj udobni izmed njih je ponosno sedel odvetnik Abdul Nadžar in mi dejal, da se zdaj za Sirijo začenja novo obdobje.
»Poti nazaj ni več: režimske sile nikoli več ne bodo mogle osvojiti krajev, ki so jih izgubile. V sunitskih krajih imamo popolno podporo. Ko bi le imeli več orožja, še kako prav bi nam prišel kak protiletalski top, da bi lahko hitreje opravili z režimom,« je dejal odvetnik in mi prišepnil, da mu je »osebno veliko bliže klasično, kot pa šeriatsko pravo«. Po njegovih besedah je Civilni svet, ki je po umiku režimskih sil prevzel vodenje mesta, sprejel kompromis, saj so bili pritiski iz mošej preprosto premočni, da bi jih bilo mogoče ignorirati.
Vpliv skrajnežev
To bi, dobesedno, imelo tudi svojo ceno. Denarno pomoč iz Saudske Arabije in Katarja, ki v Sirijo potuje preko Turčije, dobivajo le versko bolj skrajne skupine. Takšna delitev je močno prizadela enotnost upora proti režimu in mu obenem - s posilstvom - vzela nedolžnost.
Mladi aktivisti in borci, s katerimi se srečujem v Siriji, mi to ves čas potrjujejo. »Nimamo izbire. Sodelovati moramo s tistimi, ki nam želijo pomagati. Kakor koli. In s komer koli,« sekularni uporniki ponavljajo drug za drugim. Takega mnenja je tudi odvetnik Abdul Nadžar iz Al Baba, ki upa, da se bo Siriji končno začela razvijati v moderno državo.
»Asad je bil tako priljubljen tudi zato, ker je ljudem dajal lažen občutek, da jim gre vsak dan bolje in da se država hitro modernizira. Takoj, ko se je režim znašel v težavah, se nas je lotil z najbolj primitivnimi sredstvi. Zdaj smo se vsi skupaj vrnili v srednji vek, ko so se tukaj bile odločile bitke med muslimani in križarji. To je za prihodnost zelo slabo znamenje,« je bil iskren odvetnik. Vsaki njegovi besedi je odločno prikimal policijski poveljnik Hasan al Mahel Šamari, ki je pred štirimi meseci pobegnil iz varnostnih sil. Pred tem je že dlje časa sodeloval z uporniki, zato je hitro prevzel eno ključnih varnostnih vlog v mestu. »Rešimo se lahko le sami. Mednarodna skupnost nas je izdala. Nikomur več ne verjamemo,« je dodal in mi dovolil, da na hitro skočim v zloglasne kletne prostore, kjer se nahaja še pred nekaj dnevi skrivni zapor.
V skrivnem zaporu
»Zaprt sem osem dni. Vsakdo mora plačati kazen za svoje grehe. Jaz sem veliko grešil. Z mano dobro ravnajo. Jem. Pijem. Spim. Imam dovolj prostora za molitev. Od zdaj naprej bom sodeloval s Svobodno sirsko vojsko. Živel sem v zmoti. Nisem vedel, kaj se v resnici dogaja. Upam, da bom kmalu svoboden. Rad bi čimprej videl svojo družino,« mi je preko tenkih rešetk iz prostorne celice, ki jo je osvetljeval snop sončnih žarkov, prestrašeno povedal krhki in mehko govoreči Mustafa Muslim. Če bi ga srečal na ulici, bi mislil, da se ravno vrača s srečanja lokalnega pisateljskega društva. A njegove besede so bile natančno odmerjene. Najin pogovor je skrbno poslušalo pet mož postave, ki so mi dejali, da je Mustafa vohunil za vladne sile in da z njim še niso opravili.
Njegov sojetnik Abu Muhamad je bil bolj molčeč. Njega so zajeli v bojih, meni pa je nekako naučeno zaupal, da je bil večkrat zaprt že »v starem režimu« in da ima po telesu polno brazgotin od udarcev in mučenja.
»Al Bab je osvobojeno, a niti približno varno mesto. Skoraj vsak dan nas bombardirajo vladna letala. Proti sovražniku, ki je na nebu, se ne moremo boriti. Za to bi nujno potrebovali mednarodno pomoč. A te ne bo. Zato moramo biti potrpežljivi. Po mojem mnenju bo vojna v Siriji trajala vsaj še dve leti. Krvavo bo. Toda režimske sile se na osvobojeno območje nikoli več ne bodo vrnili,« je na sedežu mestnega Civilnega sveta, začasne uprave, povedal eden izmed vodilnih svetnikov Zakaria al Šani.
»Imamo dovolj hrane. Primanjkuje nam bencina in orožja. Ljudje so prevzeli odgovornost v svoje roke. Mesto deluje. Kmalu bodo takšne institucije delovale po vsem osvobojenem ozemlju,« je samozavestno napovedal al Šani, a dodal, da se lahko razmere v živahnem mestu, kjer se prebujajo posli in strežejo najboljši falafel daleč naokoli, zelo hitro obrnejo na glavo.
»Bombniki ... Bojim se, da se nam bodo grdo maščevali,« se je stemnil obraz mestnega svetnika.
