Sirija: Še en napad po scenariju vseh spodletelih?

Barack Obama, ki je avgusta lani označil napad s kemičnim orožjem za »rdečo črto«, ki je ZDA v Siriji ne bodo dovolile­ nekaznovano prestopiti, je v letu dni samega sebe ujel za rep. Kot Nobelov nagrajenec za mir bo očitno moral v vojno.

Pritiski na njegovo administracijo, naj v imenu ohranjanja domače in mednarodne kredibilnosti, predvsem pa še vedno vodilne ameriške vloge v svetu, le ukrepa, so se tako povečali, da bo kot nobelovec za mir moral v vojno. Uporaba kemičnega orožja v predmestjih Damaska je celo nekatere njegove zahodne zaveznike toliko alarmirala, da že nekaj časa intenzivno preigravajo inačice »kaznovalnega« napada na Asadov režim, ki bi jih bilo mogoče izpeljati ob upoštevanju razmerja sil v varnostnem svetu ZN.

Libijski model

Po trditvah poznavalcev se večina politikov in generalov ogreva za podoben napad, kot so ga britanske in francoske letalske sile ob podpori ZDA leta 2011 izvedle na libijskega polkovnika Moamerja el Gadafija. V napadu so takrat tudi zaradi nesoglasij med ključnimi zavezniki sodelovali le določeno število članic Nata, Katar in Združeni arabski emirati. Vojaške akcije so bile mednarodno »pokrite« s tem, da so se ZN prvič v zgodovini oprli­ na pravico zaščititi prebivalstvo pred pobesnelimi diktatorji (tako imenovano načelo »responsibility to protect«). Po tej razlagi se samodržec, ker se je z orožjem spravil nad lastno ljudstvo, ne more več sklicevati na suverenost države, zato ima mednarodna skupnost pravico ukrepati za zaščito civilnega prebivalstva.

Toda francoska in britanska letala, ki so v libijskem primeru dobila mandat za vzpostavitev cone prepovedi poletov, so od začetka v Libiji počela tudi vse ostalo. Napadala so vse vojaške cilje Gadafijevega režima. Francoski lovci so z napadom na režimske kopenske enote v Bengaziju odločilno prispevale k zmagi upornikov. Natova koalicija voljnih je torej storila veliko več, kot je bil njen mandat – zaščititi civilno prebivalstvo. Z bombardiranjem vojašnic, skladišč orožja in položajev libijske vojske, pa tudi s specialnimi enotami, ki so v bojih pomagale upornikom, so se zavezniki vojaško povsem postavili na stran upornikov in jim na koncu omogočili vojaško zmago.

V Siriji bi bil tak napad, tudi če bi zavezniško letalstvo najprej uničilo Asadovo protiletalsko obrambo, ki je večinoma ruskega izvora, neprimerno bolj zapleten, predvsem pa bi bil politično in strateško izjemno tvegan. Ker Sirija še zdaleč ni tako izolirana, kot je bila Gadafijeva džamahirija, bi strmoglavljenje Asada povsem porušilo razmerje sil na že tako razmajanem Bližnjem vzhodu, zelo verjetno bi pomenilo tudi zmago islamskih skrajnežev. To bi bil po vseh letih ameriškega boja proti islamskemu terorizmu še en prvovrsten zgodovinski paradoks. Obama bi z napadom na Asada v Siriji tako rekoč pomagal ustoličiti Al Kaido.

Ameriški oficirji, strategi in politiki zato (vsaj za javnost in medije) govorijo o zelo omejenem in zgolj »kaznovalnem« napadu na Asada. Cilj naj ne bi bilo njegovo strmoglavljenje – tako kot so ZDA storile z iraškim predsednikom Sadamom Huseinom zgolj zaradi suma posedovanja zalog orožja za množično uničevanje –, ampak zgolj ustrezna »kazen« zaradi njegove nedovoljene uporabe bojnih strupov.

Po vzoru Kosova in BiH?

Ker je jasno, da Rusija in Kitajska v varnostnem svetu ne bosta soglašali niti s takim omejenim in zgolj »kaznovalnim« napadom, bo po oceni nekaterih strokovnjakov najbrž treba poiskati drugačno izpeljavo napada od libijske. Nedavna prizadevanja britanskega zunanjega ministra Williama Haguea, s katerimi je poskušal prepričati mednarodno skupnost, da resolucija sploh ni potrebna, naj bi torej kazala na »kosovski model«. Nato se je namreč leta 1999, po tem, ko so srbske enote in milice na Kosovu začele množično pobijati in kršiti človekove pravice, med Srbi in kosovsko OVK pa se je vnela državljanska vojna, odločil posredovati brez mandata OZN. Toda tej nekajmesečni operaciji letalskih in pomorskih sil zavezništva je sledila dolgoletna prisotnost kopenskih sil zavezništva (Kfor), ki traja do danes.

To pomeni, da je z dobro merjenimi letalskimi napadi mogoče strmoglaviti diktatorje, a državljanskih vojn in vseh mednacionalnih ali medverskih napetosti (tudi če so bistveno manj surove, kot so ta trenutek v Siriji) ni mogoče zaustaviti. To dokazuje tudi primer Bosne in Hercegovine, kjer je mednarodna skupnost s svojimi vojaki celo vzpostavila tako imenovane zaščitne cone, v katerih naj bi bilo civilno prebivalstvo varno pred napadi, a se je na koncu vse skupaj tako izjalovilo, da so modre čelade, Združeni narodi in ves svet lahko zgolj nemo opazovali srebreniški genocid. Da bi take zaščitne cone lahko delovale v Siriji, si je torej povsem nemogoče predstavljati. Povrhu bi se z njihovo vzpostavitvijo najprej morali strinjati Asad in vse uporniške strani.

Iraški recept

Ker je po dvanajstih letih afganistanske vojne najbrž vsakomur jasno, da edina preostala supersila niti z izdatno pomočjo več kot štiridesetih zavezniških držav ni sposobna dobiti asimetrične vojne, v kateri ji samomorilski fanatiki iz dneva v dan povzročajo hude izgube, po oceni nekaterih analitikov ostane še iraški model. Ne sicer kot napad in zasedba države, kajti vkorakanje v Damask in padec Asada v Siriji zagotovo ne bi pomenila konca državljanske vojne, ampak kot inačica v Iraku uporabljenega modela con prepovedi poletov. V Iraku sta taki coni do določene mere ščitili Kurde na severu in šiite na jugu države. Tudi v Siriji bi taka zaščita, ko bi bila uničena vojaško letalstvo in protiletalska obramba, morda lahko nekoliko obvarovala upornike pred letalskimi napadi Asadovega režima, čeprav civilistov tako v resnici ni mogoče ­zaščititi.

Strokovnjaki preigravajo še vrsto možnosti, med katerimi je tudi tako imenovani »somalski model«, za katerega bi ZDA potrebovale (Etiopiji podobno) sosednjo državo, ki bi bila pripravljena vkorakati (česar Turčija ni pripravljena storiti). Vse te možnosti so neprimerno manj verjetne od »libijskega modela«. Pa še ta se zaradi glasovanja britanskega parlamenta maje. Edino, kar je ta trenutek gotovo, je, da nobena izmed že videnih inačic vojaškega napada ne zagotavlja rešitve problema in da je eksperimentiranje v tako eksplozivnem delu sveta izjemno nevarno.

Tudi če se bo v Siriji zgodil zgolj nekakšen solistični »kaznovalni« vojaški poseg, v katerem si bo Obamova administracija poskušala zgolj oprati čast, je povsem negotovo, kako daleč si bo po takem napadu upala katerakoli izmed v konflikt vpletenih strani. Ob vsej izkazani neodgovornosti mednarodne skupnosti torej tudi vojna širših razsežnosti ni izključena.