Tiskane izdaje
Medtem ko so se proti mejam valili tanki, oklepna vozila in topniške »baterije«, so s sirske strani meje, ki ni več tako prehodna kot pred tednom dni, prihajali novi in novi begunci. V begunskih taboriščih na turški strani že dolgo ni več prostora, v Turčiji je že več kot pol milijona sirskih beguncev, številke pa bodo v naslednjih tednih gotovo še strmo naraščale.
Medsektaška nasprotja, ki jih provinci Hatay (do leta 1938 je bila del Sirije), praktično niso poznali, so močno narasla. Tam živijo Judje, Armenci, Kurdi, Arabci – tako suniti kot šiiti, kristjani in Turki.
K temu je ob agresivni in nekonsistentni politiki Ankare do režima v Damasku prispeval tudi spomladanski teroristični napad v obmejnem mestecu Reyhnali, v katerem je bilo ubitih 50 in ranjenih 140 ljudi.
Iracionalna politika
»Po padcu režimov v Tuniziji, Egiptu in v Libiji so turške oblasti menile, da bodo v verižni reakciji padli vsi avtoritarni režimi v regiji. Obrnili smo se proti Bašarju al Asadu in sprejeli vlogo vodilnega igralca v regiji. Ta politika do Sirije je bila iracionalna, grozeča in preveč občutljiva. Je tudi v nasprotju s turškimi ključnimi nacionalnimi interesi, tako varnostnimi kot političnimi in gospodarskimi,« meni turški analitik in profesor Yasin Atlioglu. V intervjuju nam je povedal, da bi turška morebitna nevtralnost ob začetku spopadov v Siriji lahko preprečila krvavo državljansko vojno.
»Turške oblasti so odgovorne za eskalacijo sirskega konflikta. Turška odločitev, da upornikom odpre svojo mejo s Sirijo, je bila usodna. To je omogočilo, da so v Sirijo prišle skrajne skupine povezane z Al Kaido in trgovino z orožjem. Po nekaterih podatkih je samo v zadnjem mesecu prek turške meje v provinci Hatay v Sirijo prišlo 400 ton orožja in streliva. Turčija bi svoje meje nujno morala zaščititi, Sirija se je spremenila v 'črno luknjo',« je kritičen Atlioglu.
Po njegovem mnenju bi mednarodno vojaško posredovanje brez podpore Združenih narodov le še poglobilo državljansko vojno in močno ogrozilo tudi vse sosednje države. »Uporniki tudi s pomočjo intervencije verjetno ne bi bili dovolj močni, da bi prevzeli nadzor nad vso državo. V zadnjih mesecih so utrpeli hude izgube. Zato menim, da bi mednarodno posredovanje lahko povzročilo sesutje države in razširitev vojne po vsej regiji – takšnemu medsektaškemu konfliktu smo zdaj bližje kot kadar koli v zgodovini,« nadaljuje Atlioglu. Upa, da Turčija ne bo sodelovala v posredovanju, saj mu med drugim nasprotuje tudi velika večina Turkov, turške oblasti pa so s svojo enosmerno politiko do Damaska zapravile vse diplomatske možnosti, ki bi bile v teh odločilnih dnevih še kako potrebne.
Prosojna meja
»Sirska vojna je za Turčijo še kako 'domača'. Še posebej glede na našo velikost. A ravno naša velikost nam omogoča – vsaj za zdaj je bilo tako – absorbiranje določene količine političnih, ekonomskih in varnostnih posledic vojne pred našimi vrati. Trenutne razmere v Siriji so za Turčijo izjemno negativne. Imajo zelo slab političen, varnosten in gospodarski vpliv. Tu dodajte še prebujeno Kurdsko delavsko stranko (PKK). Zelo možno je, da se bo v bližnji prihodnosti ponovno močno okrepilo tako imenovano kurdsko vprašanje. PKK je zelo močna – zdaj so na vrhuncu. Tako diplomatsko kot vojaško, politično in predvsem psihološko. Ob tem se soočamo s terorističnimi aktivnostmi, ki jih 'sponzorira' sirski režim. Meja je prosojna, veliko je tihotapcev in kriminala. Zunanjepolitično se soočamo z Iranom in Rusijo. Znotraj Turčije obstaja tudi nestrinjanje z 'omejenim' ameriškim vojaškim posegom proti režimu. Notranjepolitično je to nadvse kontroverzna reč,« se s prvim sogovornikom strinja analitik Nihat Ali Özcan iz inštituta Tepav v Ankari.
Özcan dodaja: »Če sodimo po obnašanju Združenih držav v zadnjih nekaj dneh, je morebitni padec Bašarja al Asada zaenkrat mogoč le v sanjah. Po drugi strani bi mednarodna vojaška intervencija lahko ustvarila nov velik val beguncev in še dodatno varnostno grožnjo Turčiji. Osebno menim, da bi morebitna intervencija le še poslabšala razmere .«
»Turčija si ne sme dovoliti, da jo sirska vojna potegne vase – še posebej ne na osnovi ponarejenih dokazov in enostranskih obveščevalnih poročil. Preden bodo znana vsa dejstva o morebitni uporabi kemičnega orožja, ne bi smeli pozivati k vojni – morali bi biti izjemno previdni in upoštevati vsa tveganja, ki jih morebitno posredovanje prinaša Turčiji. Ob koncu dneva Sirija lahko postane novi Afganistan. Vse teroristične aktivnosti bi bile v prihodnje lahko vodene od tam. Del sirske opozicije sestavljajo najbolj nazadnjaški, skrajni ljudje. Ti problemi se lahko zlahka preselijo tudi v Turčijo,« pravi Haluk Koc, podpredsednik turške opozicijske stranke Republikanske ljudske stranke (CHP).
Ko zmagujejo kralji,
»Turčija je v izredno zapleteni situaciji. Na naših mejah divja kaotična vojna. V igro je vpleteno veliko zunanjih igralcev in interesov. Od islamistov do Kurdov, od zahodnih obveščevalnih služb do podpornikov Asadovega režima. Ni preprostih odgovorov. Z vsem naštetim se moramo soočati,« je za Delo povedal Oytun Orhan, analitik na Centru za bližjevzhodne strateške študije v Ankari, s katerim smo se pogovarjali po telefonu. Orhan dodaja, da bi morebitno turško zaprtje meje najbolj prizadelo prav sirsko civilno prebivalstvo, a tudi upornike.
Vplivni (islamistični) komentator in intelektualec Ali Bulac je v turškem časniku Zaman pred dnevi zapisal, da si politika turških oblasti do Sirije zasluži kritiko. »Zahod se pripravlja, da zada udarec Siriji, ki umira pred našimi očmi. V Siriji vsi izgubljamo. Turčija. Iran. Islamisti. Vsi Sirci in Sirke. Zmagujejo pa kralji, emirji, šejki, Izrael in morda novodobni križarji,« je zapisal Bulac in ob tem dodal, da je Bašar al Asad resnično krvoločen voditelj, a mednarodna vojaška intervencija ni pravi način, da se mu zoperstavi.
»Na začetku vojne so bili begunci tu dobrodošli. Brez izjeme. Ljudje so jim odprli vrata svojih domov. Zdaj pa smo prišli tako daleč, da jim nimamo več česa ponuditi, beguncev je zdaj preprosto preveč,« je povedal župan mesteca Kirkhan, ki leži povsem ob sirski meji. Kirkhan je imel pred vojno 70.000 prebivalcev. Zdaj jih ima 100.000. Napetost je mogoče čutiti na vsakem koraku. Sirski begunci so mi drug za drugim govorili, da se tudi v Turčiji ne počutijo varne. Ljudje jih žalijo in pošiljajo tja, od koder so prišli.
