Sizifov boj v bruseljskem balonu

Manfred Weber si je za začetek volilne kampanje izbral bar Ginette na bruseljskem Luksemburškem trgu, priljubljenem zbirališču asistentov in pripravnikov v bližnjem evropskem parlamentu.

Ko se je v večernih urah postavil na oder, se je poskušal predstaviti kot politik, ki je blizu ljudem. Obkrožen je bil z Evropejci mlajše generacije z vseh koncev stare celine. Bolj ali manj vsi so bili povezani z njegovo politično skupino, desnosredinsko Evropsko ljudsko stranko (EPP). »Povejte mi, kaj vas zanima in kakšne so vaše ideje,« jih je pozival in kdaj komu nazdravil z vrčkom piva v rokah. Nato se je razprava vrtela okoli klasičnih bruseljskih tem: razmer v Italiji, migracijskem kompleksu, usodi pristopnih pogajanj s Turčijo …

V kampanjo brez programa

Weber v zadnjem času izstopa predvsem z napovedmi večjih prizadevanj EU v boju proti raku, pri katerem da bi morali na evropski ravni bolj združiti moči in finančne vire. V času brexita, Donalda Trumpa, izzivalne Rusije, destabilizacije v sosedstvu in vzpona Kitajske je pozval k večji vlogi EU na področju zunanje politike in obrambe. To sta večni temi, pri katerih se ne glede na velike govore francoskega predsednika Emmanuela Macrona in nemške kanclerke Angele Merkel vse premika kvečjemu po polžje. Kot »špicenkandidat« EPP za predsednika evropske komisije je napovedal – spremembe.



Glavna logika njegove kampanje je prisluhniti ljudem in njihovim predlogom. Obiskal bo vse članice EU ter se pogovarjal z njimi. Posvečal se ne bo le politikom iz njihove družine, ampak tudi srečanjem z bazo na terenu. »Slišati od ljudi o njihovih upanjih in sanjah ter o njihovih skrbeh in strahovih,« je utemeljil svojo logiko, ki naj bi omogočila, da se bodo ljudje spet čutili povezane z EU in njenimi odločevalci. Šele po vrnitvi z zadnje poti, po velikonočnih praznikih, naj bi pripravili program s predlogi. V EPP snujejo vseevropsko kampanjo in ne 27 nacionalnih kampanj.

Odprtih vprašanj, povezanih s kandidaturo Webra, ki prihaja iz bavarske Krščanskosocialne unije, ne manjka. Po zmagi EPP na volitvah pričakuje jasno podporo osmih voditeljev članic iz njegove družine na čelu s kanclerko Angelo Merkel. A naklonjenosti avtomatizmu, po katerem bi vodilni kandidat zmagovalne skupine postal predsednik evropske komisije, ni. Macron tak sistem vnaprej zavrača. Tudi Jean-Claude Juncker, ki prihaja iz EPP, okleva o retorični podpori Webru, čeprav je kot prvi prišel na položaj s sistemom »špicenkandidatov«.

(Ne)načelne povezave

Weber se glede članstva madžarskega Fidesza v EPP in sodelovanja z Viktorjem Orbánom izmika jasnim odgovorom. V prihodnjem evropskem parlamentu bo z brexitom manj sedežev, 701, po projekcijah pa se bosta največji skupini, EPP in socialisti, za večino morali povezati s kom tretjim. Kot naraven proevropski partner delujejo liberalci, ki se bodo okrepili z macronisti.

Najbrž na koncu ne bodo izključene niti druge manj načelne povezave. Bi se Severna liga Mattea Salvinija iz skrajno desnega tabora Marine Le Pen lahko premaknila bliže poljski vladajoči stranki Pravo in pravičnost, ki je v politični skupini konservativcev in reformistov? V EPP naj ne bi vnaprej zavračali nikogar, ki zagovarja EU in prisega na temeljne evropske vrednote. Majske evropske volitve bodo prelomnica, saj se bo pokazalo, ali lahko populisti dobijo večji vpliv v EU.

Vsaj med napovedanimi »špicenkandidati« Weber nima resnega tekmeca. Za prvega podpredsednika evropske komisije Fransa Timmermansa je glavna težava, da so socialisti in socialdemokrati po Evropi v zatonu. Njegova stranka dela bo na Nizozemskem vse prej kot zmagovalka evropskih volitev. V centrističnem taboru liberalcev in Macrona so velike notranje razlike, nastopiti pa si želijo z ekipo kandidatov. Tudi Bavarec Weber utegne v kadrovskih bojih v tednih po volitvah ostati brez položaja Junckerjevega naslednika.