Tiskane izdaje
Samomorilski napad na konvoj sil Isaf v Heratu na zahodu Afganistana je za Slovensko vojsko - in državo - zgodovinski dogodek, ki bi moral sprožiti val samospraševanja. Glede na število vojakov, ki sodelujejo v misijah na tujem, je Slovenija - upoštevaje število prebivalstva - namreč eden največjih udeležencev v modernih globalnih vojnah. Na vrhuncu slovenskega »misijonarstva« julija lani je bilo v tujini rekordnih enajst odstotkov vseh slovenskih vojakov.
V desetletju vojaških misij v tujini Slovenija ni izgubila niti enega vojaka ali vojakinje. Najbliže tragediji, ki bi bila z upoštevanjem globalne realnosti nekaj povsem samoumevnega in bi na domačem političnem prizorišču in v javnosti gotovo povzročila hud pretres, so bili pripadniki SV pred štirimi leti, ko so v Afganistanu zapeljali na mino, a so jo čudežno odnesli brez poškodb. Ironično: tedaj je bilo v Afganistanu mirnejše kot kadar koli v zadnjih sedmih letih, kolikor jih je minilo od začetka ameriške ofenzive in padca talibskega režima v Kabulu.
V zadnjih dveh letih so se razmere v Afganistanu drastično poslabšale. Ko je žezlo vojaških operacij v padli državi od Američanov prevzela zveza Nato oziroma misija Isaf, katere del so tudi slovenski vojaki, se je smrt začela vračati tja, kjer se je vedno dobro počutila. Afganistan je ponovno postal krvavo bojišče, saj Natu in mednarodni skupnost ne uspe najti primerne strategije. Uporniško gibanje z odlično organiziranimi talibi na čelu še nikoli ni bilo močnejše. To ne velja le za južni provinci Helmand in Kandahar ter vzhodni del države ob pakistanski meji, kjer vsak dan potekajo srditi spopadi.
Afganistanska vojna se s silovitim pospeškom seli na doslej razmeroma mirni zahod države, kjer delujejo slovenski vojaki, ki kljub dolgoletnemu sodelovanju v afganistanski in tudi iraški vojni niso imeli pravih vojnih izkušenj. Doslej.
Po napovedih obveščevalcev bo provinca Herat, kamor se je pred zavezniškimi napadi umaknilo več tisoč talibov, v zadnjih mesecih se jim je pridružila še množica lokalnih borcev, v bližnji prihodnosti postala eno večjih afganistanskih bojišč. Tedaj slovenskim vojakom ne bodo pomagali ne visoka izurjenost, ne čudeži in ne tako imenovana »nacionalna omejitev« (geografska in vojaško-vsebinska), ki je do danes nedvomno rešila veliko slovenskih življenj. Pomagal jim bo lahko le iskren in javen razmislek slovenskega državnega vrha o (ne)smiselnosti sodelovanja slovenskih vojakov v vojnah nekoga drugega; seveda v okviru pravic in dolžnosti, ki jih prinaša članstvo v Natu in nacionalnih politično-ekonomskih interesov, ki so nesporno povezani z vojaškimi ekspedicijami (Kosovo, BiH).
Misija mednarodne skupnosti v Afganistanu že dolgo ni več humanitarna, ampak strogo vojaška. Slovenska vojska bo ob hudih pritiskih iz Washington in Londona le stežka ohranila omenjeno nacionalno omejitev, ki ji (zgolj) teoretično preprečuje sodelovanje v vojaških akcijah. V Afganistanu se namreč začenja totalna vojna, posledica napačnih odločitev mednarodne skupnosti z odhajajočo ameriško administracijo na čelu.
Življenja slovenskih vojakov in vojakinj bodo odvisna od načina, na katerega bo globalne vojne in slovensko sodelovanje v njih razumela nova slovenska administracija.
