Skupni evropski dom

Dvanajst zvezdic na evropski zastavi je svojevrstno opozorilo, da bi bil naš nemirni svet lahko boljši, je na proslavi v Strasbourgu ob 60. obletnici Sveta Evrope po videu iz Prage sporočil Vaclav Havel, nekdanji disident in eden najbolj vnetih zagovornikov Evrope brez meja in delitev. K postopnemu uresničevanju vizije, za katero si je Vaclav Havel kot razumnik in državnik prizadeval tako rekoč vse življenje, je veliko prispeval prav Svet Evrope, ustanovljen pred šestdesetimi leti v Londonu.

Ta organizacija je prva začela povezovati razdejano celino in njene narode, ki so hoteli čim prej pozabiti rane iz druge svetovne vojne. Evropa brez Sveta Evrope danes ne bi bila to, kar je, je iz mednarodne vesoljske postaje v Strasbourg sporočil belgijski astronavt Frank de Winne. S kratkim stavkom je pravzaprav zadel bistvo. Po padcu berlinskega zidu pred dvajsetimi leti je prav Svet Evrope poskrbel za novonastale države iz nekdanje Vzhodne in Srednje Evrope in jim korak za korakom pomagal graditi novo demokratično družbo. Tako je organizacija, ki danes združuje 47 držav (v njej ni le Belorusije in Kosova) in več kot 800 milijonov ljudi od Grenlandije do Vladivostoka, postavljala tudi temelje razširjene Evropske unije. To zdaj po malem priznavajo tudi v Bruslju.

Na imenitni proslavi ob velikem jubileju v Strasbourgu, na kateri je predsedujočo Slovenijo z govorom v angleščini in francoščini zastopal predsednik Danilo Türk, je bilo izrečenih veliko lepih in pogumnih besed. Zdi se, da je stvari na pravo mesto postavil predvsem zadnji sovjetski voditelj in Nobelov nagrajenec za mir Mihail Gorbačov. Pred natanko dvajsetimi leti (julija 1989) je pred poslanci parlamentarne skupščine SE izrekel znamenito misel o »skupnem evropskem domu«. Dve desetletji pozneje je pred dvorano, ki ga je pozdravila z navdušenim aplavzom, dodal, da smo zdaj morda res bliže temu skupnemu domu, o katerem je govoril še pred padcem berlinskega zidu, toda pot do njega je še zelo dolga.

Evropa je tudi po padcu železne zavese, ki je nekoč tako boleče presekala našo celino, še vedno zelo neenotna in razdeljena. Namesto starih zidov rastejo novi. Strpnost in enakopravnost se morata vse pogosteje umikati novemu rasizmu in preživelim stereotipom. V Evropi so v imenu »boja proti terorizmu« znova nastali tajni zapori. In Evropa se ponovno zapleta v nesmiselne vojne.

Ob nedavni obletnici začetka druge velike svetovne morije so mnogi politiki slovesno obljubljali, da se kaj takega ne sme nikdar več ponoviti. Očitno so pozabili, da je malone pol Evrope že nekaj let vpletene v krvavi vojni v Iraku in Afganistanu, največja članica Sveta Evrope pa v vojni v Gruziji in Čečeniji. Ali se smejo politiki res tako grdo norčevati iz svojih volivcev? V pravih demokracijah bi smeli kaj takšnega početi samo do naslednjih volitev.

Poslanstvo Sveta Evrope, ki svoje delovanje utemeljuje predvsem z demokracijo, človekovimi pravicami in vladavino prava, očitno zlepa ne bo končano. Demokracije in človekovih pravic ni nikoli preveč. Prej nasprotno. Vse prepogosto se dogaja, da na človekove pravice mislimo le v času miru in blaginje, v času kriz pa jih vsi po vrsti odrinjamo na rob spomina. Tudi pri pravici do dela, brez katere so v sedanji krizi ostali milijoni delavcev po vsem svetu.

Winston Churchill je nekoč slikovito dejal, da zvezde zasijejo šele v temi. Zvezdam, narisanih na zastavi, ki je skupna Svetu Evrope in Evropski uniji, pa do popolnega sijaja manjka še najmanj nekaj svetlobnih let.