Slovenci na Japonskem: Širi se strah zaradi nesreče v nuklearki

Tokio - Kot sporoča Klemen Zavodnik, je bil potres sprva zelo mil. »Nekaj takšnih je v zadnjih dneh že bilo in ni bilo razloga za preplah.« Ker tresenje tal po približno pol minute ni ponehalo, ampak je, nasprotno, postajalo vse močnejše, si je iz varnostnih razlogov zavetje poiskal pod mizo. »Potresov v Tokiu smo vajeni, a ta je bil res močan in se je le še stopnjeval, tako da sem se med žvenketanjem stekel spraševal, kdaj se bo sploh končal. Ko se je umiril, sem šel ven. Popotresni sunki so se kar vrstili.« Odločil se je, da se odpravi domov, a ker vlaki niso vozili, je moral iti peš. »Bil je zanimiv prizor - množice ljudi, ki peš odhajajo iz službe (mnogi verjetno prvič v življenju),« piše.

Dodaja, da se potresi še vedno vrstijo, včasih tudi po štiri ali pet na uro. »Sam potres v Tokiu sicer ni bil tako grozen, kot se ga predstavlja v medijih. Razsežnosti potresa smo zavedali šele ob prihodu domov oziroma ob prvem stiku s televizijo.«

»V soboto nas je v Tokiu prestrašila vest o nesreči v jedrski elektrarni in da bi lahko ostali brez elektrike. S polic v trgovinah so kmalu izginile vse baterije, ni bilo niti vode in številnih drugih stvari. Trgovine so bile na pol izropane.« Kot pravi, je zaskrbljenost zaradi nesreče velika predvsem pri tujcih na Japonskem, ki imajo manj zaupanja v tamkajšnje medije. »Od prijateljice sem slišal, da naj bi nekaj tujcev zapustilo Tokio in šlo južneje ali v tujino,« piše.

Kot je sporočil dr. Andrej Bekeš, predavatelj na eni izmed tamkajšnjih univerz, ki ga je japonska vlada decembra 2008 odlikovala z redom vzhajajočega sonca: zlati žarki z rozeto, jih skrbi predvsem zato, ker lastnik energetskega podjetja Tokyo Electric Corporation in vlada očitno prikrojujeta podatke in ne povesta vsega.

Na jugu države mirno

Študentka Špela Fekonja piše, da razmere vsaj na jugu države - živi namreč v mestu Mijazaki na vzhodni obali otoka Kjušu, najjužnejšega od štirih glavnih otokov - niso kritične. Potresa ni čutila, saj je bila ravno takrat na poti v študentski dom. Zanj je izvedela šele iz spletne pošte, ki je opozarjala, da naj se zaradi nevarnosti cunamija ne približujejo obali.

Po njenih besedah večina ljudi potresa ni čutila ali pa so ga dojemali kot nekaj povsem običajnega. »Tiste dejanske in strašnejše plati dogodkov smo se zavedli kasneje, ko smo s strahom in grozo spremljali poročila. Kolikor mi je znano, so v okoliških krajih evakuirali manjše število ljudi v bližini oceana. Po mestu pa z megafoni še vedno pozivajo, naj spremljamo tekoče dogajanje,« je zapisala. »Izgleda, da so se razmere v glavnem umirile, vseeno pa zaskrbljeno spremljamo dogajanje v jedrskih elektrarnah.«

»Vlada kar precejšen strah, poleg tega pa nihče ne ve, kaj se točno dogaja in kaj je sploh res. Podatki so pogosto nasprotujoči in ne vem, komu verjeti,« je še sporočila. »Ne vem, kaj lahko storimo drugega, kakor da čakamo na kakršnekoli novice in upamo, da bodo resnične. Slovensko veleposlaništvo v Tokiu je zagotovilo, da bo vse Slovence obveščalo o novih ukrepih, ki jih bo izdala vlada, vendar vsaj mene niso obvestili še o ničemer.«

Tudi Iva Lačan, ki živi v Osaki na jugu otoka Honšu, potresa ni čutila. Na jezikovnem inštitutu Kansai (Japan Foundation Kansai Language Institute), kjer študira, so jim zanj sicer povedali in jih opozorili na nevarnost cunamija, vendar pa, kot pravi, v tistem trenutku dogajanja nihče ni resno jemal. »Do večera, ko sem prvič prižgala televizor, nisem natanko vedela, kaj se dogaja. Potem pa se je vse spremenilo. Večer sem preživela s sošolci ob spremljanju novic. Takoj sem poklicala tiste Slovence, za katere sem vedela, da so na Japonskem in sem imela njihove kontakte,« je zapisala.

Dodaja, da na televiziji redno spremljajo novice. Nad dramo, ki se odvija, so vsi precej zgroženi. Najbolj jih skrbi, kaj bo z jedrsko elektrarno. »Upamo na najbolje. Študentje v inštitutu se poskušamo organizirati, da bi v prefekturo Ivate poslali čokolade ipd. (kolikor in kar si vsak izmed nas lahko privošči). Želela bi pomagati, kolikor lahko, a ne vem, kako.«

Zaključuje, da življenje v Osaki poteka kot običajno. »Na videz je v mestu le še ena nedelja,« pravi. Ceste in nakupovalni center so polni, na plaži je videti sprehajalce in letala letijo po urniku. Domače naloge so narejene v zadnjem trenutku, pripravljamo se na začetek novega delovnega tedna. »A vsakdanja rutina je v tem trenutku le navidezna, saj imamo vsi v mislih petkovo katastrofo.«