Slovenija, država v vojni

V zadnjih šestih letih, od kar slovenski vojaki odhajajo pod vršace Hindukuša, sem vrsti slovenskih politikov, analitikov, častnikov in, predvsem, navadnih vojakov postavil kratko in jedrnato vprašanje - zakaj smo v Afganistanu in kaj tam dejansko počnemo? Nikoli nisem dobil vsaj približno zadovoljivega odgovora. Klišeji o rekonstrukciji, »obveznostih in pravicah« znotraj Nata, podpori afganistanski vladi in njenim varnostnim silam ter vzpostavljanju nove, na načelih zahodne demokracije temelječe države, so med številnimi popotovanji po državi, ki se nikakor ne more znebiti zgodovinskega prekletstva, drug za drugim izzveneli v prazno.

Osem let po padcu talibskega režima se je Afganistan nepovratno vrnil v stanje totalne vojne, ki se je z juga in vzhoda neustavljivo razširila tudi na dolgo časa sorazmerno varni sever in zahod države: zaradi poraza mednarodne vojaške in politične strategije. Vprašanje, zakaj smo v Afganistanu in kaj tam počnemo, nikoli ni bilo bolj preprosto.

Skrajni čas je, da padejo tabuji in svete krave izgubijo svetniški sij.

Odgovor: Slovenija v Afganistanu sodeluje v vojni; Slovenija je država v vojni. V vojni, ki je, vključujoč Baracka Obamo in slovenskega podčastnika v Heratu, nihče ne zna pojasniti. V vojni, ki jo zmedena in nekohezivna Natova misija Isaf, v kateri je trenutno triinosemdeset pripadnikov Slovenske vojske - število se bo v prihodnje le še povečevalo -, izgublja na vojaški, politični, družbeni, ekonomski, kulturni, etični, globalni in človeški fronti. V vojni, ki se iz dneva v dan stopnjuje, in vojni, ki smo jo izzvali (in začeli) tako imenovani zahodnjaki; v vojni, zaradi katere skoraj osemdeset odstotkov afganistanskega ozemlja (ponovno) obvladujejo bradati možje v črnih turbanih, ki deklicam na poti v šolo zaradi njihove vedoželjnosti po obrazih polivajo kislino. V vojni, v kateri umira tisoče nedolžnih ljudi. Današnji talibi niso vzrok, temveč posledica in tudi zaradi tega se njihov vpliv neustavljivo širi: to priznava celo vrhovni poveljnik ameriških sil.

Toda v Sloveniji je mogoče slišati vse, samo resnice ne. Javna debata o vzrokih in posledicah slovenske navzočnosti v Afganistanu je, milo rečeno, skromna, medijsko podobo vojne večinoma oblikujejo oskubljena agencijska poročila, ki se največkrat sklicujejo samo na uradne vire. Raven nacionalne, profesionalne in osebne refleksije je katastrofalna. Zunanje ministrstvo odgovore na afganistanska vprašanja išče v Bruslju, ki ne premore niti toliko poguma, da bi javno podvomil o sebi in tako rešil množico afganistanskih in evropskih življenj.

Medtem slovenski vojaki v Afganistanu po najboljših močeh opravljajo velikorat bolj ali manj Sizifovo delo: tako imenovane nacionalne omejitve jim sicer onemogočajo sodelovanje v bojnih operacijah, a jim hkrati tudi preprečujejo, da bi lahko korektno in, predvsem, konkretno opravili najpomembnejše delo - urjenje afganistanskih varnostnih sil, ki jih zaradi omejitev ne morejo spremljati na »resnejše« terene, kar je prvovrstna politična hipokrizija. Podobno kot je hipokrizija dejstvo, da se slovenska politika v zvezi z Afganistanom na vsak način izogiba uporabi besede vojna, hkrati pa slovenskih vojakov v Afganistanu že dolga leta niso obiskali ne odgovorni ministri ne njihov vrhovni poveljnik, predsednik države.

Za državo, ki sodeluje v krvavi in nepravični vojni - talibski poveljnik nam je v intervjuju jasno dejal, da so slovenski vojaki njihove tarče -, je Slovenija preglasno tiha: a ko bo na brniškem letališču pristalo letalo s črno vrečo, v kateri bo truplo prvega padlega slovenskega vojaka, bo molk nevednosti in agresivne arogance eksplodiral v krik nemoči. Tako se je zgodilo v Nemčiji, Italiji in Španiji.

Tedaj bo prepozno.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela