Slovenija v očeh tujcev: ni razloga za zardevanje

Pariz, Ljubljana − Resda je kriza, a kriza je povsod in ne more zabrisati poti, ki jo je Slovenija prehodila v kratkih dveh desetletjih, kakor ni mogoče zanikati visoke ravni, ki jo je dosegla. Colette Mélot, predsednica skupine prijateljstva Francija-Slovenija v francoskem senatu, je navdušena nad našim okoljem.

Menda nimamo razloga, da bi zardevali, podobno s superlativi pa nas je pohvalila tudi senatorka Christiane Kammermann, ki v zgornjem domu parlamenta predstavlja Francoze, živeče na tujem. Francozinji sta se v Sloveniji mudili pred kratkim, skupaj s senatorjem Patriceom Gélardom, med drugim so se srečali tudi s predsednikom državnega sveta Blažem Kavčičem, obiskali so evropsko prestolnico kulture Maribor, Francosko šolo in še kaj.

Poklon odnosom

Obisk je bil uspešen, trojica senatorjev se je v Sloveniji počutila odlično. Za zelo dobre sta senatorki označili tudi bilateralne odnose, ki se krepijo na številnih področjih, od politike in ekonomije do znanosti, kulture in izobraževanja, okoljske problematike prav tako. Prijateljstvo ima dolge korenine: sega v čas Ilirskih provinc in je po svoje doseglo vrh s strateškim partnerstvom, ki sta ga lani podpisala zdaj že nekdanja predsednik Francije Nicolas Sarkozy in premier Borut Pahor.

Po besedah Colette Mélot »strateško partnerstvo priča o volji in dinamičnem prizadevanju obeh strani, da bi še močneje sodelovali in utrdili bilateralne povezave«. Za Christiane Kammermann, ki je bila tokrat prvič v Sloveniji in z izjemo Italije tudi v srednjeevropskih koncih, je še dokaz, da se na eni strani majhna Slovenija in na drugi velika Francija lahko veliko naučita ena od druge. »Slovenija je majhna le po obliki in kilometrih, a je velika po geografskem položaju in kulturi. In kakor vidim, tudi po lepoti, čistoči, organiziranosti, redu. Zagotovo si bom zapomnila, kako prijazno in toplo ste nas sprejeli. Močno se nas je dotaknil spomenik, ki ste ga postavili Napoleonu, eni največjih osebnosti naše zgodovine, in mene osebno še posebej poklon neznanemu vojaku. V teh koncih je umrlo toliko vojakov.«

Družba prihodnosti

Kar sami zaradi nekakšne samoumevnosti morda ne vidimo več ali vsaj premalo cenimo, nam velikokrat pokažejo tujci: Francozinji nista spregledali čistega okolja, v katerem »se razkriva skrb obvarovati naravo«, pa tudi izredne biotske raznovrstnosti ni mogoče prezreti. O razpoloženju, tudi političnem, in sploh družbeni viziji govorijo povsem konkretni primeri: senatorki je med drugim prepričal inovativni sistem ločevanja in ravnanja z odpadki v Ljubljani, »kar kaže, da je mesto na pravi poti trajnostnega razvoja«. Posledično zbuja zanimanje velikih francoskih družb: Veolia Transport, na primer, je v Sloveniji navzoča že leta.

Med nekajdnevnim bivanjem v Sloveniji sta opazili še velik pomen izobraževanja: družba, ki postavlja v ospredje znanje, pa je – kakor verjame Colette Mélot, ki je v senatu tudi podpredsednica komisije za izobraževanje, kulturo in komunikacije – družba prihodnosti. »Izobrazba je pogoj za razvoj in napredek. Dobila sem občutek, da Slovence zelo zanima. Francoze prav tako, naš šolski sistem od nekdaj temelji na enakih možnostih. Francija je sploh država z eno najbolj razpredenih mrež šol in kulturnih inštitutov po vsem svetu. Verjamem, da lahko na tem področju tesno sodelujemo, zato je izobraževanje ključni poudarek strateškega partnerstva.«

Varnost in turizem

V francoske oči menda bode, kako varna je Slovenija. »Občutek je prijeten«, sploh ker se, kakor meni Kammermannova, v Franciji podobno kakor v številnih drugih državah ljudje ne počutijo več vedno varno. »Tukaj pa je na ulici zaznati, kako sproščeni so: otroci tekajo naokoli in se brezskrbno oddaljijo od mam.« Varnost, posebno socialna varnost, je prav tako področje, kjer bi se lahko veliko učili drug od drugega. Kammermannova, ki se v senatu ukvarja tudi s socialno problematiko, se poglablja v varnost na tujem živečih državljanov, v poglavje, ki je v Franciji odlično urejeno. Lep zgled je nova državna bolnišnica v Gaillacu v departmaju Tarn, kamor se lahko po nego in varnost zatečejo Francozi, ki so živeli na tujem in so na starost ostali brez vsega: so finančno izčrpani in brez zdravja. Tam lahko dočakajo smrt, zastonj, ob dokazilih, da so denarno popolnoma na tleh.

Državi, ki ju po svoje povezuje še zgodba o medvedu, bi se morali v prihodnje tudi tesneje turistično zbližati. Mélotova se zaveda, da francoske agencije ne namenjajo dovolj prostora Sloveniji. »Ni navzoča v naših katalogih, medtem ko Hrvaška, na primer, je. Pa imate toliko pokazati: Ljubljano, gore, morje, domače izdelke, vino, med ... Več bi morali narediti za prepoznavnost v Evropi in pri nas.« Zdaj nam pot v Francijo utirajo bolj ko ne posamezniki, predvsem kulturniki: Boris Pahor je velika osebnost in literat, ki ga Francozi že poznajo. »Večkrat je bil nominiran za Nobelovo nagrado, upam, da jo bo kdaj dobil. Umetnikov imate resnično veliko, vemo, da ste narod, ki sta ga povezala prav kultura in jezik.«

S kulturo do vsakogar

Da bi kriza ohromila zgledne francosko-slovenske odnose, se senatorki ne bojita. Nasprotno, v težkih časih je treba še bolj privilegirati in negovati kulturo, ki je temelj narodne identitete. Kultura zadeva vse in povezuje, zbližuje, je ključ, ki odpira vsa vrata. V Franciji so kulturni proračun za leto 2013 resda znižali za tri odstotke, a to ne pomeni, da bodo prizadeti vsi ustvarjalci počez. Nasprotno, denarja bo nekoliko manj le za posamezne projekte, ki so v krizi sploh deležni največ kritik, zato pa bodo postavili v ospredje spektakel, teater, ples, glasbo ... Vse, kar je prepoznavno francoskega in je odlično sprejeto na tujem.

Nekajdnevni obisk v Sloveniji seveda ne omogoča poglobljenega pogleda v našo družbo, a tujcev ne pušča ravnodušnih. Francozinji sta se domov vrnili navdušeni, z lepimi vtisi tudi o dvodomnosti sistema kot zagotovilu demokracije in svobode. Zgornja doma obeh parlamentov, slovenskega in francoskega, sta pomemben prostor povezovanja in srečevanja narodov.

In še za konec: slovenski »gozd« se zdi na splošno in hitrico lep, čeprav kakšno »drevo« ni videti najbolj zdravo. Francoski senatorki sta se nekoliko obregnili ob kolesarje, ki po ulicah vijugajo prehitro in ne da bi nase opozarjali z zvoncem. Včasih sprehod skozi mesto pove več od visokoletečih političnih besed.