Kot sporoča, so bile v soboto težave s prevozi, predvsem vlaki, zaprta je bila tudi marsikatera cesta. Oblasti so se namreč želele prepričati, da je varno. Lea Horjak še meni, da novic ni treba po nepotrebnem razpihovati, tudi tistih o elektrarni ne. »Ni eksplodiralo celotno poslopje elektrarne, ampak le njen del. In to ne napoveduje Černobila. Elektrarno so izklopili in vsi so, kolikor se le da, previdni.«
Tresemo se vsakih 20 minutEva Stibilj Kuryuzawa, ki poučuje na mednarodni šoli za otroke v Omiji, piše, da jo je potres ujel na delovnem mestu. Dodaja, da v njenem kraju, ni bil rušilen. S polic so popadale knjige, tako da so morali z otroki zbežati na prosto.
Ravnatelj je popoldanske ure odpovedal. »Lahko bi se vrnila domov, toda kako? Vlaki so se ustavili in prisiljeni smo bili čakati. Tudi moj sin obiskuje popoldanski pouk na šoli. Z možem sta bila ravno na vlaku - potres sta preživela na zadnji postaji in potem pešačila do šole.« Domov so se vsi skupaj odpravili peš, kar je trajalo več kot štiri ure. »Doma nas je pričakalo zvonjenje telefona iz Slovenije. Mama je bila zelo v skrbeh, poleg nje pa se iz Slovenije ali slovenske ambasade nihče ni brigal za naše zdravje in preživetje.«
Kot dodaja, se zdaj vsi bojijo jedrskega reaktorja v elektrarni Fukušima. »Na televiziji so vsak dan poročila o žrtvah s severa. Vlaki sicer vozijo, vendar ne po urniku, tako da vsi ljudje ne hodijo na delo. Naša šola je ta teden zaprta. Medtem ko pišem, nas po ogromnem zvočniku obveščajo o še enem potresnem sunku v našem mestu - od petka jih je bilo nešteto. /.../ Tresemo se vsakih 20 minut, ljudje ne morejo v službe. Trgovine so sicer odprte - v Saitami ni lačen nihče.«
Napetost raste iz trenutka v trenutek
Kot je na svojem blogu zapisala Iva Lačan, s katero smo se pogovarjali že včeraj, napetost raste iz trenutka v trenutek. »Nihče ne ve, kaj se dejansko dogaja v Fukušimi, informacij je tisoč in vse si nasprotujejo. Mislim, da že samo dejstvo, da je vse tako v oblakih, v bistvu pove veliko: verjetno so problemi večji, kot si trenutno predstavljamo.«
»Ne morem si pomagati, da ne bi mislila, da sem na neki primarni čustveni ravni vse to čutila. /.../ Zanimivo je, da sem se v četrtek popoldne in zvečer počutila tesnobno, kar mi je bilo zelo nenavadno ... Pravijo, da živali čutijo te stvari, torej je logično, da jih lahko čutimo tudi mi. Le manifestiramo jih na drugačen način. Žival zbeži, mi pa racionaliziramo, čeprav to ni vedno najpametnejše.«
»Ves čas razmišljamo o tem, kaj se dogaja na severu, med učenjem z enim očesom spremljamo poročila in skrbimo, kaj in kako naprej. Kupili bomo čokolade in jih poslali na sever. Rada bi pomagala, a ne znam. Rada bi skočila na naslednje letalo, a ne morem,« še piše.