Slovenski opazovalec v Siriji: Uporniki se ne morejo pritoževati, da smo pristranski

Podpolkovnik Slovenske vojske Josip Bostič se danes vrača iz Sirije, kjer je tri mesece deloval v opazovalni misiji OZN (UNSMIS), ki se ji je včeraj iztekel mandat. Z njim smo se pogovarjali medtem, ko je skupaj s kolegi iz proslule mednarodne misije pospešeno polnil kovčke.

S kakšnimi občutki se vračate domov?

Vesel sem, da se vračam, obenem pa sem žalosten, ker se zavedam, kako bo naš odhod vplival na dogajanje na terenu. Po tem, ko je [nekdanji] vodja misije general Robert Mood ukazal ustavitev izvajanja operativnih nalog, smo vojaški opazovalci postali bolj ali manj le vozniki pripadnikov civilnega dela administracije OZN. Takšno delo nas vsekakor ni navduševalo, a smo ga kljub temu opravljali. Posledice so bile opazne v naši kooperativnosti in zagnanosti.

Po odhodu generala Mooda smo postali še bolj nezadovoljni. Novi poveljnik misije general Babacar Gaye je namreč spet uvedel operativno patruljiranje in nas v nekaterih primerih – kljub našim opozorilom – izpostavil nevarnosti bolj, kot je bilo potrebno. To in nekatere druge odločitve vodstva misije so povzročile veliko nezadovoljstva med vojaškimi opazovalci.

Opazovalna misija ni bila uspešna. Kako jo ocenjujete vi?

Pri oceni uspešnosti misije in njenih pripadnikov je treba biti pošten in pri tem izhajati iz naših nalog in možnosti. Naloga misije vsekakor ni bila zagotoviti prekinitev ognja, omogočiti nemoteno gibanje novinarjev, zaščititi prebivalstvo in vse ostalo, kar je zapisano v znamenitih šestih točkah predloga Kofija Anana. Naša naloga je bila predvsem spremljati dogajanje na terenu, ocenjevati napredek ter pomagati pri medsebojni komunikaciji sprtih strani. Vse to smo uspešno izvedli.

Uspešni smo bili tam, kjer sta nam obe sprti strani omogočili delovanje. Če ena od njiju zaradi taktične prednosti na terenu ali drugačnega pogleda na politične razmere tega ni dovolila oziroma če ni sprejela naše pomoči in mediacije, potem ni bilo možnosti za uspeh. Kjer pa sta obe strani sprejeli našo pomoč, je bila zadeva uspešno rešena.

Zato se ne strinjam z oceno, da misija ni bila uspešna. Bila bi še bolj uspešna, če posamezne članice mednarodne skupnosti ne bi ovirale našega prizadevanja za navezavo dialoga med sprtima stranema. Osebno menim, da smo člani misije UNSMIS kljub vsem nevarnostim naš del naloge opravili več kot uspešno.

Ali obstaja možnost, da se OZN hitro vrnejo v Sirijo?

Če ne bo bistvenih sprememb na terenu, če svetovna politika ne bo presegla trenutnih delitev in če se pričakovanja obeh strani ne bodo zmanjšala, potem hitre vrnitve ne bo. Vojna ne bo rešila ničesar. Podaljšala bo trpljenje tistih, ki že zdaj najbolj trpijo.

Vsekakor pa oboroževanje različnih terorističnih skupin iz tujine, ki v vse večjem številu delujejo v Siriji, države ne bo potegnilo iz vrtinca nasilja. Morda bo opozicija ob pomoči teh skupin res zrušila predsednika Bašarja al Asada. A tudi, če režim pade, se bo prav zaradi načina delovanja skrajnih skupin nasilje nadaljevalo v enakem, morda celo večjem obsegu, kot ga lahko danes vidimo v demokratični Libiji in demokratičnem Iraku ...

Kako je v teh mesecih potekal vaš vsakdan?

Dokaj enolično. Vsako jutro sem začel z delom v pisarni poveljstva skupine, kjer sem kot vodja enega od oddelkov urejal papirje, določal sestavo in pot patrulje ter sprejemal podatke o dogajanju na terenu. Po analizi in obdelavi podatkov sem zbral oddelek, seznanil člane s sestavo patrulje za tisti dan, njihovo potjo, nalogami, nevarnostmi, namenom in cilji ter jih, tudi če sam nisem bil član patrulje, pospremil na pot.

O tem sem potem poročal in sprejemal poročila, ki sem jih posredoval višjemu poveljstvu. Po vrnitvi patrulje sem sodeloval pri analizi naloge in izdelal poročilo za poveljstvo. Tako vsak dan dvakrat. Vsak dan, razen v zadnjem mesecu, ko se je naše število prepolovilo, smo imeli dve patrulji na različnih lokacijah. Zvečer sem se sproščal z internetom, sprehodom po Damasku ali ob v kavi v lokalnem baru. Če se je ponudila priložnost, sem jo izkoristil za kopanje v hotelskem bazenu, vendar se je to zgodilo le štirikrat v vseh treh mesecih.

Delo vojaškega opazovalca je na misiji, kjer obstaja velika nevarnost ugrabitve ali še česa hujšega, zelo dolgočasno. Če se zna opazovalec prilagoditi nevarnosti in jo nekako izbriše iz glave, potem lahko uživa v potepanju po mestu oziroma državi, lokalni gastronomiji, druženju z domačini in drugimi opazovalci. Če se človek ne prilagodi razmeram in se zelo obremenjuje z vsako grožnjo, pa bo iskal predvsem zaščito in varnost. Na tej misiji sem spoznal ene in druge, takšne, ki ves čas misije po končani patrulji niso zapustili hotela, in takšne, s katerimi sem se sprehajal po Damasku in odkrival lepote najstarejšega mesta.

Kaj vas je najbolj pretreslo?

So stvari, ki bi jih rad čim prej izbrisal iz spomina. Vsekakor mi ni bil všeč policijski del našega dela – preiskovanje eksplozij in njihovih posledic.

Večkrat ste se znašli v navzkrižnem ognju. Uporniki so misiji očitali, da je pristranska. Oblasti so vam bile nekako bolj naklonjene. Kako je bilo to čutiti v živo?

Če kaj, potem me je razkurila ocena, da smo bolj naklonjeni oblastem. Vojaški opazovalci smo vedno in povsod izražali našo nepristranskost. To smo dokazovali tudi z delom na terenu, ko smo večkrat razkrili poskuse zavajanja, podtikanja dejstev in dogodkov. Če kdo, potem se prav uporniki ne morejo pritoževati, da smo bili pristranski, saj smo obiskali in raziskali vse večje pokole, na katere so nas opozorili prav oni.

Res je, da je bilo glede na naše število nemogoče obiskati vse kraje, kjer je divjalo nasilje. Pričakovanja in zahteve upornikov so bili za nas »preveliki«. Da bi bilo vse skupaj še težje, smo morali ob prihodu na prizorišče določenega dogodka velikokrat poslušati ene in iste zgodbe iz ust različnih oseb, saj je hotel vsakdo poudariti svojo vlogo v dogajanju.

To nam je jemalo veliko časa in energije, saj se po popisu in analiziranju incidenta praviloma nismo mogli premakniti naprej, ker nas je množica obkolila in blokirala. Glede na delo moje skupine z gotovostjo trdim, da vladna stran ni bila obravnavana enakovredno kot uporniki.

Kako vidite bližnjo prihodnost Sirije?

Vpliv tujih terorističnih skupin na domačo oboroženo opozicijo, predvsem pa njihova taktika uničevanja vsega, kar jim ni pogodu ali ni v skladu z njihovimi pričakovanji, sta čedalje bolj neobvladljiva. Mislim, da se tega vse bolj zavedajo tudi domači uporniki, zato obstaja možnost, da bi se sirska opozicija združila in sprejela ponudbo predsednika Asada za začetek pogajanj. Ta bi lahko pripeljala do volitev, na katerih bi združena opozicija poskušala premagati Asada na demokratičen način. Po moji oceni bi bil to najboljši način za rešitev tistega, kar je ostalo od Sirije. Iz treh Asadovih intervjujev je mogoče razbrati, da se ne vidi kot dosmrtnega predsednika Sirije.

Tudi zunanje sile morajo razmisliti, kam pelje vse to oboroževanje, pri čemer gre večji del orožja v roke najbolj radikalnim, a hkrati taktično najbolj podkovanim skupinam, ki prihodnost Sirije vidijo v striktnem spoštovanju šeriatskega prava v islamski državi. To bi bil velik korak nazaj za Sirijo, saj je bila doslej zelo strpna država. Ne verjamem, da se bodo ZDA odločile za neposreden vojaški poseg, saj sta Rusija, še bolj pa Kitajska, jasno povedali, kaj bi to pomenilo za mednarodne odnose in nadaljnje sodelovanje med temi državami.

Velik vpliv na nadaljnje dogajanje v Siriji bo imel končni izid spopada za Alep. Če bo vladnim silam uspelo očistiti mesto, bodo dobile nov zagon in bodo s tem nadaljevale tudi drugod po državi. Če bodo izgubile, pa bo to pomenilo skoraj takojšnji konec režima. Usoda Alepa bo imela tudi velik vpliv na odločitve zunanjih akterjev.

Kakšno vlogo bi morala prevzeti mednarodna skupnost na čelu z OZN?

Glede na dogajanje na terenu Združenim narodom preostane samo posvetovalna in mediatorska vloga. Mislim, da OZN ne bi smela pustiti Arabski ligi, da vodi celoten proces, saj je jasno, da je to organizacija, ki ima enostranski pogled na izzid spopadov v Siriji. Toliko bolj, ker ima v njej prevladujoč vpliv zelo nedemokratična država.

Kako je bilo delovati v misiji, ki je tako omejena in »operativno« onemogočena?

Frustrirajoče! Zelo zahtevno, saj je zahtevalo hud psihični napor.