Tiskane izdaje
»Nikoli ne veš, kaj te čaka. Skrajno pazljivi moramo biti. Zavedamo se vseh nevarnosti,« je sredi posušenih polj na obrobju drugega največjega mesta dejal poveljnik voda Slovenske vojske Rok Kovše, 28, iz Velenja. Na peščeni cesti je med patruljo zagledal obarvan kamen, za katerega je sprva mislil, da je obcestna mina; najmočnejše uporniško orožje v vse bolj »asimetričnem vojskovanju«, v katerem se mednarodne sile ne znajdejo najbolje.
Čista rutina je nevarna
Tri slovenska vojaška vozila - stari hummerji - so počasi vozila po pustih poljih. Sem ter tja so jim pot prekrižali otroci ali trop ovac. Pastirji so slovensko patruljo, del dnevnih delovnih nalog zaščite oporišča, opazovali z varne razdalje. Isafova vozila pri domačinih po vsem Afganistanu namreč sprožajo samozaščitni pogojni refleks.
Je takšna patrulja za vas čista rutina, sem vprašal poveljnika voda? »Vsekakor delujemo rutinirano, a smo vseeno zelo previdni, čista rutina je nevarna,« je odgovoril Rok Kovše in dodal, da širjenje spopadov vsekakor vpliva na počutje med vojaki. »A tu smo, da opravimo svoje delo. Če slovenska vojska teoretično ne bi imela tako imenovanih nacionalnih omejitev in bi me poslali v Helmand, bi šel. Sem vojak,« je med krajšim postankom ob ostankih stare mošeje pravil Rok, diplomirani obramboslovec, ki v slovenski vojski služi poltretje leto, za poklic kariernega vojaka pa se je odločil že davno. Afganistan je njegova prva misija. Ko je prišel v Herat, je bil med slovenskimi vojaki eden izmed redkih »misijskih devičnikov«. Večina jih je bila v dveh, treh, štirih misijah. Med njimi je kar nekaj afganistanskih »povratnikov«, nedvomen rekorder pa je major Marjan Videtič, za katerega je članstvo v tokratnem slovenskem kontingetnu v Afganistanu že deveta tuja misija.
Avantura in dober zaslužek
Motivi, ki slovenske vojake vlečejo na misije - od Kosova do Afganistana - so različni: prevladuje želja po avanturah, profesionalnem napredku, dobremu zaslužku, razbitju dnevne 'domačijske' rutine, domoljubje in sodelovanje v mednarodnih projektih.
»Jaz sem se za pot v Afganistan prijavil zaradi želje po novih izkušnjah. Pred potjo v Afganistan sem se štiri mesece uril v Angliji - z nami so delali izkušeni britanski borci, ki so se borili v Helmandu. Pripravili so nas na vse možne scenarije. Pred tem sem dogajanja v Afganistanu poznal le iz medijev,« je med patruljo po vzhodnem obrobju Herata pravil poveljnik voda in dodal, da ga je dežela vendarle presenetila.
O vzrokih (in posledicah) slovenske vojaške prisotnosti v Afganistanu in (ne)uspešnosti Natove prisotnosti fantje ne razmišljajo. Tu so le, zatrjujejo drug za drugim, da opravijo svoje delo. In pika.
In to je? »Moja naloga je, da potem, ko tu naredimo tisto, kar moramo, vse svoje fante žive in zdrave pripeljem nazaj v Slovenijo,« pod strmimi in od popoldanskega sonca razžarjenimi hribi pove višji vodnik Damjan Dragar, 30, ki je do zdaj služil na misijah v Bosni in Hercegovini in na Kosovu. »Tega se ne da primerjati. Afganistan je nekaj posebnega. Vesel sem, da sem prišel sem.« Damjan pravi, da se z razmerami v državi in širitvijo vojne ne obremenjuje. V misijah je našel svoj smisel; o njih pripoveduje z gorečim navdušenjem. Brez kakršnega koli samospraševanja.
Več v jutrišnji tiskani izdaji Dela
