»Nova Zelandija. Tako je lepa,« je na družbenem omrežju facebook zapisala marca, tik pred tragičnim dogodkom, in zraven objavila še dih jemajočo fotografijo prelepih zelenih hribov. Nato se je mezzosopranistka zavila v tišino. Do danes, ko je 63-letna von Otterjeva glas povzdignila proti kampanji in podpornike ter medije posredno obtožila za moževo smrt. »Človeka lahko zlomite,« je dejala v ekskluzivnem intervjuju za Die Zeit.
Tabloidnim novinarjem je pripisala krivdo za moževo smrt, rekoč, da so ga z neupravičenimi navedbami napeljali k samomoru. Prav tako je bila izjemno kritična do hitrosti in brezsramnosti, s katero ljudi obsojamo brez kakršnih koli dokazov. »Kaj delamo s tem čudovitim svetom?« se je retorično vprašala.
Glasna pevkina kritika vzbuja dvom o upravičenosti kampanje proti spolnim zlorabam in nadlegovanju, ki je lani s prestola pahnila producenta Harveyja Weinsteina. Številne hollywoodske igralke so ga obtožile, da jih je nadlegoval in zlorabljal, če so mu rekle ne, pa je naredil vse, da jim je uničil kariero. Weinstein ceno za to že plačuje, izgubil je delo, podjetje, soprogo, družino. Zvezdnice, ki so povzdignile glas in s pomočjo družbenih omrežij opozorile na nečedna dejanja v skritih sobanah glamuroznega sveta, je podprl skoraj ves svet. Skoraj.
Nekateri, ki jih niso, so bili malce skeptični, drugi previdni, tretji ostri. V eno od teh kategorij poleg von Otterjeve spadajo tudi legenda filma Catherine Deneuve in 99 Francozinj, ki so januarja letos podpisale odprto pismo ter se postavile na stran moških – tistih, ki jih ne gre metati v isti koš kot Weinsteina in njemu podobne.
Nove in nove prijave nadlegovanja jim poti niso olajšale. Samo ta mesec se je oglasilo več kot 50 klasično izobraženih glasbenic, od lokalnih učiteljic do globalnih zvezdnikov. Vsem je skupno to, da naj bi bile žrtve spolnega nadlegovanja. Priznana violinistka Zeneba Bowers je koncertnega mojstra Williama Preucila obtožila, da jo je leta 1998 nadlegoval v hotelski sobi. Kazen je prišla hitro – Preucila so v petek že suspendirali. Zakaj je Bowersova s priznanjem čakala 20 let, ni znano.
Razprava o spolnem nadlegovanju je na eni strani izjemno osebna, hudo poseže v intimo posameznice, žrtve, vsako pričevanje je zgodba zase. Gibanje #MeToo je to spremenilo – podrobnosti o padajočih brisačah, grožnjah so postale javno dostopne vsakomur in ni jih malo, ki so se nad tem najverjetneje vsaj malce naslajali. Von Otterjeva trdi, da je kampanja uničila življenje več nič krivih posameznikov, ki jim nihče ni še ničesar dokazal, a so v trenutku kljub temu izgubili svoje dobro ime. Za vedno.
Kdo je bil Benny Fredriksson?
Benny Fredriksson je 16 let vodil najbolj znani švedski kulturni in umetniški center. Svojo ljubezen do teatra je odkril že v najstniških letih in se hitro zaposlil v gledališču ter tako pobegnil iz krutega družinskega okolja in mame alkoholičarke. Decembra lani se je 58-letnik znašel pod plazom kritik, ker naj bi kot direktor toleriral spolne zlorabe, osebju vladal s trdo roko in imel nemogoče zahteve – od ene od igralk naj bi zahteval, da vadi gola, od druge, naj se odloči med splavom in izgubo pomembne vloge. Moški del osebja naj bi ščitil pred obtožbami.
»Človeštvo na ničli,« je vzdušje v kolektivu opisala ena od zaposlenih, ugleden švedski medij pa je Fredrikssona oklical za malega Hitlerja. In kje so dokazi? Notranja preiskava navedb, zapisanih v tabloidih, ni potrdila. Na vprašanje, ali se je res začela neodvisna preiskava, pa švedska ombudsmanka Ola Sigvardsson ni hotela odgovoriti.
Van Otterjeva je bila v času, ko se je začel pogrom na njenega soproga, v Londonu. Dejala je, da je bil Benny takrat na robu pameti in se nemudoma odločil za odstop z direktorskega položaja. Kmalu mu je za nekaj časa odleglo, je dneve zatem opisala pevka. Vendar ga depresija ni in ni zapustila. »Nihče ga ni javno branil, mediji so ga povlekli v blato in ga tam pustili,« je bila ostra Anne. The Irish Times jo je označil za najbolj znano vdovo gibanja #MeToo.
Mož naj bi trpel zaradi posttravmatskega stresa, ki ga je spremljal tudi marca na turneji. Ponudila se je, da odpove nastope in odpotujeta domov, a je vztrajal, da tega ne želi. »Vse mi pomeniš,« ji je večkrat dejal.
V zvezi z navedbami, da je bil diktatorski vodja, je dejala, da je bil zagotovo zahteven do podrejenih. »Znal je vpiti na ljudi, vendar ni nikoli buljil v prsi ali zadnjico svojih zaposlenih,« je dejala in se ob tem strinjala, da je bil njegov takojšen odstop napaka. Zaradi tega se je zdel drugim najverjetneje kriv.
Von Otterjeva, dobitnica glasbene nagrade gremi, ki je debitirala leta 1993 v Švici, danes s sinovoma biva v Stockholmu. Za Die Zeit je še dejala, da sama nikoli ni bila žrtev spolnega nadlegovanja. »Z zanimanjem prebiram vse o Harveyju Weinsteinu in njegovih nečednih dejanjih,« je povedala. Ko so se švedske igralke oglasile in s svetom delile svojo negativno izkušnjo, je bila pretresena. Ni pa molčala. Medije je obtožila, da kampanjo #MeToo izkoriščajo za višanje naklade, predvsem s pornografskimi podtoni, ki jih uporabljajo kot strategijo, da priklenejo nase (nič hudega sluteče) bralce. Upa, da bo tragični primer njenega soproga služil kot glasen alarm za medije.
»Vsi imamo dobre in slabe strani, a ne živimo več v srednjem veku. Ljudi ne privezujemo kar vse povprek na sramotilne stebre ali mečemo v njih kamenje,« je bila ostra in še enkrat pozvala k zdravi pameti in izogibanju temu, da bi sodili vse po vrsti.