Slovo sorodnikov iz obeh Korej, ki so imeli 12 ur, da nadoknadijo zamujena leta (VIDEO)

Na stotine starejših Korejcev se je v solzah poslovilo od svojih sorodnikov, ki so jih (nekatere) videli prvič in najverjetneje zadnjič v življenju. Med letoma 1950 in 1953 jih je ločila korejska vojna, ogromno jih je zbežalo na jug. Svojih sester, bratov, tet, babic in dedkov niso videli nikoli več. In najhuje je, da so mnogi živeli ob meji, le uro drug od drugega. 

Državi sta jim dali tri dni. Imeli so (edino) priložnost, da se naužijejo bližine. Približno 200 Južnih Korejcev se je nato vrnilo domov, njihovi sorodniki pa tudi, le da v drugo državo. Druga skupina, v kateri je okrog 337 prebivalcev Južne Koreje, se bo s sorodniki srečala med petkom in nedeljo. 



Snidenja so bila srce parajoča. Ljudje, stari 70 let in več, so jokali v naročjih svojih ljubljenih. Enaindevetdesetletna Južna Korejka Li Ki Sun je ostala brez besed, ko je končno spet videla svojega 75-letnega sina, bivajočega v severni sosedi. Enainšestdesetletni Ri Čol pa je sploh prvič v življenju srečal in objel svojo 93-letno babico z juga. »Ne joči, Čol,« mu je solze z obraza brisala Kwon Seok.



Zgodb je ogromno in vsaka nosi v sebi lastno tragedijo. Sedemdesetletni Severni Korejec Jong Sun je svojemu 100-letnemu očetu, ki je dolgo čakal na zadnje snidenje s potomcem, previdno ponudil hrano. Tudi drugi so uživali v kratkih, a dragocenih trenutkih. Devetindevetdesetletna Han Šin je dejala, da bo vedno molila za njuno srečo. Materinsko jima je položila na srce, naj jesta veliko začinjenega riža, saj je dober za zdravje. Svojih pravnukov še nikoli ni videla. 

Nekateri udeleženci srečanja so si izmenjali telefonske številke in naslove, čeprav so srečanja med prebivalci obeh Korej strogo prepovedana. Sorodniki sploh ne smejo biti v stikih, sicer jim grozi kazen. 



Dvaindevetdesetletna Šin Jae Čon iz južnokorejskega mesta Gimpo, ki leži nedaleč od meje, je tako šele zdaj ugotovila, da je njena 70-letna sestra vsa ta leta živela le slabo uro vožnje od nje. »Le 40 minut bi ji vzelo, da bi se pripeljala k meni. Na avtobus številka osem bi morala. Na avtobus številka osem,« je ponavljala, upajo, da jo bo sestra nekega dne vendarle lahko obiskala. 

Od leta 2000, ko sta Koreji končno dovolili prvo srečanje sorodnikov iz obeh držav, se je z ljubljenimi objelo skoraj 20.000 ljudi. To je bila njihova edina priložnost. Druge od takrat ni dobil še nihče.

Zadnje snidenje v severnokorejskem letovišču na gori Kumgang se je odvilo po triletnem premoru, med katerim je Severna Koreja izvedla tri jedrske poskuse in izstrelila nekaj projektilov, vse z namenom, da dokaže sposobnost potencialnega napada na ozemlje ZDA. Srečanja, ki so bila najprej vsako leto, so zato skoraj povsem ugasnila.

Severnokorejski predsednik Kim Džong Un je sicer pokazal pripravljenost na sodelovanje, ko se je srečal z južnokorejskim kolegom Mun Džae Inom in ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. A dlje od tega ni šlo. Uradni Seul namreč navija, da bi se davno razseljeni sorodniki lahko redno srečevali drug z drugim. Severna Koreja sedi na okopih, predvsem iz strahu, da bi s tem izgubila svoj avtoritarni nadzor in pogajalska izhodišča s sosedo ter Združenimi državami.