Smo na pragu novega gibanja neuvrščenih?

Voditelji držav ali vlad 20 najvplivnejših gospodarstev na svetu so pripotovali v Osako, kjer bodo imeli danes in jutri letno zasedanje. Rekli bi: »Pa kaj potem?« – če ne bi bile v igri najnevarnejše karte, iz katerih bodo tokrat zgradili majavi stolp prehodne svetovne ureditve.

Znova bi lahko rekli: »Pa kaj potem?« – če ne bi tudi vsa manjša gospodarstva zunaj kluba G20 stanovala v tem stolpu, ne da bi vedela, koliko časa bo še stala ta hišica iz kart, in nepripravljena na posledice njenega neizbežnega padca.

Voditelji Argentine, Avstralije, Brazilije, Evropske unije, Francije, Indije, Indonezije, Italije, Japonske, Južne Afrike, Južne Koreje, Kanade, Kitajske, Mehike, Nemčije, Rusije, Savdske Arabije, Turčije, Velike Britanije, ZDA in Španije, ki ima status stalne gostje, ter predstavniki Aseana (zveza držav jugovzhodne Azije) in nekaj afriških držav, ki so bili povabljeni kot gostje, bodo imeli tokrat na dnevnem redu najtežji seznam vprašanj od leta 2008, ko so se ukvarjali s finančno krizo, ki je takrat preplavila skoraj ves svet.

Zato zasedanje v Osaki vnaprej ocenjujejo kot najpomembnejše v zadnjih desetih letih. Čeprav se je pred 20-letnico obstoja G20 postavilo vprašanje, koliko je ta forum še pomemben v obdobju protekcionizma in spodkopavanja multilateralne konstrukcije sedanje ureditve, se je pokazalo, da je morda zdaj pomembnejši kot kdaj prej. Poglejmo, zakaj.

Trump in Xi

Glavna tema vrhunskega srečanja je omejena na dva udeleženca: ameriškega predsednika Donalda Trumpa in kitajskega predsednika Xi Jinpinga. Po navedbah virov sta se predsednika vnaprej dogovorila, da bosta sklenila še eno premirje, da bi tako omogočila obnovitev pogajanj in se morda le izognila najhujši trgovinski vojni. Naslednji krog ameriških carin na dodatnih 300 milijard dolarjev kitajskega blaga bodo preložili, seveda če si ne bo Trump v zadnjem trenutku premislil, Xi pa bo na to odgovoril s povečanim uvozom določenih vrst ameriških izdelkov.

Komunikacija med pogajalci dveh sil je že bila obnovljena prek telefona in znova smo se znašli na podobni točki kot decembra lani po srečanju Trumpa in Xija v Buenos Airesu, ko se je zdelo, da je v redu vse in hkrati nič. Kajti pri vsaki stvari, ki sta se je voditelja dveh največjih gospodarstev na svetu dotaknila – vse v prid miru in splošne koristi –, je ta dotik izzval iskro epohalnega rivalstva, ki je tudi tokrat ne bo mogoče pogasiti zgolj z njunimi nasmehi in medsebojnimi komplimenti.

Trgovinska vojna med Ameriko in Kitajsko bi lahko bila odločilno gibalo nove globalne krize z neznosnimi pretresi na trgu kapitala in resnim padcem stopnje rasti, ki lahko izzove vrnitev recesije.

Trgovinski sporazum med največjima gospodarstvoma na svetu bi utegnil biti začetek konca svobodne trgovine, odločilna obsodba za Svetovno trgovinsko organizacijo, o reformi katere se dvajseterica ne more dogovoriti, in končna zmaga političnega gospodarstva s praznimi obljubami o ohranitvi globalizacije in multilateralnosti.

Izbira strani

V obeh primerih so udeleženci foruma v položaju, ko morajo izbrati eno ali drugo stran, pri čemer za skoraj nobeno državo iz tega kluba to ne le da ni lahko, velikokrat je celo nemogoče. Zato je treba pričakovati nekakšno novo neuvrščeno gibanje, ki bo odprlo prostor za tesnejše povezovanje gospodarstev, ki se ne morejo in ne smejo opredeliti samo za Washington ali Peking.

Od Japonske kot gostiteljice pričakujejo, da ne bo zapravila priložnosti in da bo tudi sama – razpeta med tradicionalnim zavezništvom z ZDA in velikim kitajskim trgom v sosedstvu – pokazala, po kateri poti bi se lahko vrnili neuvrščeni. V vsakem primeru bi to bila pot prek političnega, finančnega in gospodarskega trnja, kajti svetovni trgovinski sistem je v krizi, institucije za njegovo okrevanje v zadnjih izdihljajih, teža dveh sumoborcev v peščeni areni nad glavami vseh preostalih, ki so se zbrali v Osaki, pa prevelika. Vendar preprosto ni drugega izhoda.