Smrt osvobodilnega boja

Po dolgih mesecih popolne ofenzive, v kateri je šrilanška vladna vojska popolnoma ignorirala mednarodno humanitarno pravo in dnevno izvajala vojne zločine proti tamilskemu prebivalstvu, so oblasti v Colombu javnosti pokazale truplo voditelja Tamilskih tigrov in razglasile vojaško zmago nad desetletja zatirano etnično skupino, katere brezkompromisni osvobodilni boj je dolgo navdihoval zatirana ljudstva po vsem svetu.

Šrilanške oblasti, ki jim nihče niti ne poskuša stopiti na krvave prste, v dnevih pijanega slavja ravnajo povsem v duhu časa: brutalen in dokončen obračun s Tamilskimi tigri in predvsem s civilnim prebivalstvom je uradni Colombo uvrstil v kategorijo »zmag proti terorizmu«, kar v svetu vsesplošne paranoje in absolutistično okrepljenih elit zagotavlja mednarodno kredibilnost. Pokolov civilnega prebivalstva, postranske škode, ne bo preiskoval (kaj šele kaznoval) nihče, grozljivo ravnanje z vojnimi ujetniki pa je že pred časom tako ali tako postalo nekaj samoumevnega. Tako kot humanitarne katastrofe.

11. septembra 2001 je bil prizadejan smrtonosni udarec osvobodilnim gibanjem po vsem svetu: uporniška gibanja, četudi docela legitimna, etična v svojem delovanju in uperjena proti zločinskim režimom, so čez noč postala teroristične organizacije. Režimi v Moskvi, Tel Avivu, Ankari, Kartumu, Harareju, Colombu, Bogoti, Islamabadu in še marsikje so dobili zeleno luč za obračun z vsemi, ki se jim postavljajo na pota uresničevanja njihovih oblastniških ciljev.

Medtem ko Amerika bojuje vojni v Afganistanu in Iraku, so washingtonsko »doktrino šoka« na svojih krvavečih plečih med drugim občutili čečenski borci, šrilanški Tamilski tigri, kolumbijski FARC, pripadniki Kurdske delavske stranke (PKK), darfurski uporniki, različne frakcije palestinskega osvobodilnega gibanja in, konec koncev, somalski morski roparji. Mednarodna skupnost jih je, uradno ali neuradno, razglasila za sovražnike (»teroriste«) in vladajočim režimom tako podelila tisto, česar si pred desetletjem niso mogli želeti niti v svojih tako pogostih mokrih sanjah - bianco ček za pokol nasprotnikov.

Tega se morda najbolje zaveda novi (stari) izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki je na uradnem obisku v Beli hiši deloval kot človek, ki mu nihče ne more do živega; vključujoč ameriškega predsednika Baracka Obamo. Izrael je po 11. septembru najbolje izkoristil novo klimo in vojne zločine - v dogovoru z Washingtonom - uvrstil v kategorijo obračunavanja s terorizmom. Judovska država je to uresničila s ponovno vojaško okupacijo Zahodnega brega, z mesec dni trajajočim bombardiranjem Libanona in brutalno ofenzivo na območju Gaze, kjer so izraelske oblasti status »teroristov« med totalno vojno podelile kar vsem prebivalcem obmorske palestinske enklave, največjega odprtega zapora na svetu.

Mednarodna skupnost se, seveda, ni zganila, na izraelskih parlamentarnih volitvah, ki so sledile koncu napadov, pa je slavila skrajna desnica. Ta se v svojem militantnem pohodu ne želi zaustaviti: načrt za letalski napad na Iran je narejen, tarče in piloti določeni, ameriški predsednik, četudi nenaklonjen novi bližnjevzhodni fronti, s tem seznanjen. Do pritiska na rdeči gumb ni daleč.

. . .

Iz osrčja mednarodne skupnosti - na čelu z nikoli bolj brezkrvnimi Združenim narodi - so iztekle zadnje kaplje etičnih balastnih voda; od kategoričnega imperativa in občutka za »bolečino drugega« (prosto po Susan Sontag) ni ostalo prav nič.

Svet nikoli ni bil bolj - iskren.