Tiskane izdaje
V Nemčiji se je v zadnjih mesecih zvrstilo veliko dni, ki so bili razglašeni za zgodovinske. Današnji si je zagotovo zaslužil takšen pridevnik. Po političnem potresu, nastalem maja z napovedjo predčasnih volitev, na katerih nato pravzaprav nihče ni zmagal, se je z oblikovanjem velike, črno-rdeče koalicije (drugič po vojni) in z izvolitvijo Angele Merkel na kanclerski položaj začel še en poskus reševanja države iz globoke socialne in gospodarske krize. To, da je kanclerski položaj prvič zasedla ženska, ima bolj ali manj le simbolno težo; kot znamenje premikov v nemški družbi, v kateri so politične niti tradicionalno vlekli moški.
Pomenljivo pa je, da se je Merklova prebila v vrh svetovne politike v času, ko voditelji (v Evropi, denimo, Tony Blair in Jacques Chirac) na domačih tleh počasi izgubljajo tla pod nogami. To Merklovi in Nemčiji ponuja priložnost, da se v Evropi, ki se spoprijema s krizo po zavrnitvi evropske ustave in nesoglasjih o prihodnjem finančnem načrtu, prevzame vlogo spodbujevalca, nekakšnega motorja opešane evropske integracije. Napovedi iz vrst nove vlade, da bo Nemčija imela večjo moč in vpliv, če bo k sebi pritegnila evropske partnerje, so znamenja te smeri. Bi Nemčija z ZDA naklonjeno kanclerko Merklovo na čelu lahko imela tudi vlogo prenoviteljice razmajanega čezatlantskega mostu med ZDA in EU?
Kljub temu se zdi, da bo morala Nemčija najprej urediti razmere doma. Gospodarsko šibka država, ki ne najde rešitve iz krize, namreč težko igra veliko vlogo na mednarodnem prizorišču. Oblikovanje koalicije dveh volilnih poražencev in dosedanjih ostrih političnih nasprotnikov je bila po volitvah sicer edina realistična rešitev, vendar načrte črno-rdečih, zaznamovane z golim pragmatizmom, le redki optimisti ocenjujejo kot primerno pot za odpravljanje ključnih težav – nizke gospodarske rasti in brezposelnosti. Zlasti težaven je položaj Merklove – ženske z jeklenimi živci –, ki v navezi s SPD ne bo mogla izpolniti obljub o globokih reformah. A začetna skromna pričakovanja bi čez štiri leta lahko bila olajševalna okoliščina pri ocenjevanju uspešnosti njene »zgodovinske« misije.
