So na Kitajskem res vzeli v roke Pandorino skrinjico?

Peking − Prebivalci Pekinga so maja lani na svoje mobilne telefone prejeli skrb vzbujajoče sporočilo. Enota oboroženih policistov, so trdile govorice, je obkolila glavni vhod v Zhongnanhai, rezidenco najvišjih voditeljev, in poskusila izvesti državni udar. Organiziral ga je, je pisalo v sporočilu, član stalnega odbora politbiroja Zhou Yongkang.

Hitro so ugotovili, da govorice niso resnične, vendar je javnost vse od takrat skrbno spremljala, kje se pojavlja človek, ki vodi državni varnostni aparat, in – še pomembneje – kje njegovega imena ne omenjajo. In čeprav se je zdelo, da se je po upokojitvi na 18. partijskem kongresu lani jeseni njegovo življenje umirilo, nekateri viri zdaj trdijo, da se je partijsko vodstvo skupaj odločilo začeti preiskavo proti njemu.

Samo farsa?

Sedemdesetletnega Zhouja bodo menda privedli pred sodnika zaradi množične korupcije, v primerjavi s katero bo primer Bo Xilaija videti kot zgodba za majhne otroke. Pravni strokovnjaki še vedno razpravljajo o tem, ali je sojenje nekdanjemu članu politbiroja in partijskemu voditelju mesta Chongqing res dokaz nove kitajske odprtosti ali pa je bilo samo velika predstava z vnaprej napisanim dramskim besedilom. Dobro obveščeni viri trdijo, da so se medtem o Zhou Yongkangovi usodi dogovorili v letovišču Beidaihe, kjer se najvišji partijski voditelji tradicionalno zbirajo vsako leto avgusta na delovnem dopustu.

Zhouja so pozorno opazovali vse od Bojeve odstavitve, saj je Zhou odprto podpiral Boja pri kampanji, s katero je ta oživljal maoizem, in mu pomagal preganjati chongqinške triade, po koncu kariere pa ga je hotel postaviti za svojega namestnika v najvišjem partijskem organu. Vendar se je še pred kratkim zdelo malo verjetno, da bi bil partijski in državni vodja Xi Jinping pripravljen v roke vzeti Pandorino skrinjico, ki bi se gotovo odprla, če bi hoteli sodno obračunati s človekom, ki je bil še pred kratkim eden najvplivnejših na Kitajskem. Toda Xi se je očitno odločil, da bo najprej partijskim krogom okoli sebe, nato pa vsej državi pokazal, da je dovolj močan za obračun s korupcijo in neolevičarstvom celo v doslej nedotakljivem stalnem odboru politbiroja.

Vse doslej je namreč veljalo nepisano pravilo, da se članov najvplivnejšega partijskega organa – ne glede na to, ali so še dejavni ali že upokojeni – ne sme vznemirjati z nikakršnimi preiskavami. Kajti mirno menjavo generacij na oblasti je bilo mogoče pričakovati samo, če so se tisti, ki so odšli s političnega odra, lahko zanesli na to, da bo vse, kar jim je uspelo tako ali drugače nagrabiti med politično kariero, ostalo njihovo do konca življenja, hkrati pa so se zavedali, da ne smejo povedati nič spornega o tistih, ki prihajajo na najvišje položaje. Tudi če so vedeli, kako ti kopičijo denar na svojih deviznih računih. Zato bi bila preiskava, nato pa še sojenje Zhou Yongkangu res zgodovinski dogodek.

Dim na nižjih ravneh na Kitajskem napoveduje ogenj na višjih, tokrat pa se je začel dvigovati iz največje naftne družbe China National Petroleum Company (CNPC). Štiri njene visoke predstavnike – med njimi sta namestnik predsednika in namestnik generalnega direktorja – so namreč začeli preiskovati zaradi »kršenja partijske discipline«. Zhou Yongkang je nekoč vodil družbo CNPC, po prihodu v najvišje partijske organe pa je pri delitvi skupnega kolača njemu pripadel del, ki je povezan z naftno industrijo. Pri delitvi partijskih položajev so Zhouja postavili na čelo odbora za politične in zakonske zadeve centralnega komiteja komunistične partije. To dejansko pomeni, da je vodil vpliven aparat notranje varnosti z izjemnimi pooblastili in velikanskim letnim proračunom, vrednim več kot 120 milijard dolarjev. To je bilo mogoče opaziti tudi na njegovem namrščenem obrazu, po katerem je bilo vedno mogoče sklepati, da se v njegove zasebne zadeve ni dobro mešati. Tako je tudi ostalo, vse dokler se Xi Jinping ni odločil pokazati, da se ne boji odpirati niti najobčutljivejših strani v nedavni zgodovini korupcije v partijskih vrstah. Preiskava proti Zhouju se bo posvetila, pravijo viri, velikanskim sredstvom, ki so jih on in njegova družina pridobili z monopoliziranjem naftnih polj, medtem ko je bil na čelu družbe CNPC, nato pa partijski sekretar pokrajine Sečuan. Tako kot pri Boju morajo tudi tokrat najprej opraviti postopek v osrednji partijski disciplinski komisiji, šele nato bo lahko ukrepalo državno tožilstvo.

Vozovnica za ZDA

Sojenje Bo Xilaiju je razkrilo, kakšen je pravzaprav kitajski korupcijski model: eden od članov družine se ukvarja z izjemno dobičkonosnimi posli, za konkretne transakcije in nakup nepremičnin pa ponavadi skrbi neki lokalni tajkun. Tako na površini ni videti nič nenavadnega, dokler se ne dvigne vihar. Takoj ko se je po mobilnih telefonih začelo širiti sporočilo o državnem udaru na Zhongnanhai, je Zhou Yongkangov sin Zhou Bin, ki je upravljal naftne posle, kupil letalsko vozovnico za ZDA. Menda so ga aretirali, še preden mu je uspelo pobegniti. Njegov prijatelj, sečuanski tajkun Wu Bing, je skrbel za pranje družinskega denarja. Domnevno so ga aretirali na železniški postaji v Pekingu, a nihče ne ve, kam je hotel odpotovati. Zdaj pričakujemo glavno novico o aretaciji Zhou Yongkanga. Nato se lahko začnemo spraševati, koliko kitajskih visokih uradnih predstavnikov bo sploh še ostalo na prostosti, kajti če bodo še naprej dosledno izvajali protikorupcijsko kampanjo, bodo očistili samo bistvo kitajske politične strukture. Ali je v letalu sploh kaj nedolžnih, je vprašanje, na katero si še nihče doslej ni upal odgovoriti.