Tiskane izdaje
Peking – Čeprav je indijski najstnik zanikal krivdo v vseh 13 točkah obtožnice proti njemu in še petim drugim mladeničem, ki so 16. decembra lani v avtobusu posilili 23-letno dekle, niso člani posebnega sodnega senata niti za hip podvomili o tem, da je bil fant storilec tega hudega zločina.
Ko so mu nato v soboto izrekli kazen tri leta prevzgoje v ustanovi za mladoletnike, se je vsa Indija znova dvignila na noge z vprašanjem vrhovnemu sodišču in vsej družbi: So otroci lahko zločinci? Lansko posilstvo v New Delhiju je potrdilo, da so lahko zločinci, saj za najstnika, čigar imena se ne sme objaviti, njegova nežna leta niso bila nikakršna ovira, da ne bi v avtobusu tudi sam posili že nezavestno dekle in tudi prvi predlagal, naj jo golo vržejo na cesto, čeprav je videl, da so ji s kovinsko palico, ki so ji jo potisnili v vagino, razparali trebuh in da njeno življenje visi na nitki.
Vrhovno sodišče ni hotelo spremeniti starostnega okvira v zakonu, po katerem je mogoče za posilstvo s hudimi posledicami izreči celo smrtno kazen. Čeprav je obtoženi pred kratkim dopolnil 18 let, v trenutku, ko je storil zločin, še ni bil polnoleten, zato mu bodo omogočili, da s pomočjo prevzgoje poišče pravo pot skozi življenje. »Torej bi ga lahko mirno izpustili,« je ogorčeno izjavila mati posiljene študentke, ki je dva tedna po tem gnusnem zločinu umrla v singapurski bolnišnici. »Vsaj v tem primeru bi morali mladoletnika obsoditi na dosmrtno ječo,« je poudaril brat dekleta, čigar imena skladno z indijskimi zakoni prav tako ne smejo objaviti. Žrtve spolnega nasilja so v indijski družbi za vedno zaznamovane, zato njihovo identiteto skrbno prikrivajo. Pravosodne oblasti trdijo, da je to v njihovo dobro.
Mučna slika indijske stvarnosti
Sicer pa se v tem primeru prepleta cela vrsta problemov, ki kažejo mučno sliko sodobne indijske stvarnosti. Dve najtežji temi burne razprave zadevata usodo otrok v državi, ki doživlja gospodarski vzpon, in položaj žensk v družbi, obremenjeni s tradicionalnimi vrednotami. Mladoletni posiljevalec je postal simbol več milijonov razbitih družin, ki so bile v iskanju dela prisiljene zapustiti svoje vasi in se raztepsti po vsej državi. Starši pogosto nimajo ne časa ne denarja, da bi se ukvarjali z odraščanjem otrok. Fant je najstarejši od šestih otrok v družini, ki je živela na podeželju. Pri enajstih letih je zapustil vas v Badaunu (v Utar Pradešu) in se preselil v New Delhi. Oče je zbolel za duševno boleznijo in ni bil sposoben skrbeti za družino. Dva brata in tri sestre so tako vanj polagali vse svoje upe. Mati ga je zadnjič videla, ko je vstopil v avtobus in se odpeljal v glavno mesto. Tam je opravljal različna dela, najbolj pa mu je šlo od rok pobiranje denarja za vozovnice od potnikov v avtobusu. Včasih je dobil celo več denarja, kot so stale vozovnice, saj je potnike nagovarjal s prijetnim spevnim glasom, tako da se jim je zdel prisrčen. Prva leta je ves zaslužek pošiljal domov. Nato pa se je za njim izgubila vsaka sled in mati je mislila, da je mrtev, vse dokler niso decembra lani na vrata njihove družinske hiše v Badaunu potrkali policisti in ji povedali, da ga iščejo zaradi posilstva.
Med preiskavo se celo ni vedelo, koliko točno je star. Otroci v Indiji pogosto nimajo dokumentov pa tudi pri tistih, ki jih imajo, ni čisto nemogoče, da niso kje kupili ponarejenih. Sodni senat za mladoletnike je najprej zahteval, naj se pri obtožencu opravi testiranje, s katerim starost ugotavljajo na ta način, da se na sklepu komolca ali kolka izmeri stopnja zakostenitve.
Ugotovili so, da je imel v času zločina 17 let. Ker je Indija leta 2000 polnoletnost s 16 zvišala na 18 let, da bi izpolnila konvencijo ZN o pravicah otrok, posiljevalcu niso mogli soditi kot odraslemu človeku. Vložene so bile številne peticije, da bi to pravilo znova spremenili, opozicijski politik in ugledni akademik Subramanian Svami pa je predlagal, da bi pri odločanju o tem, ali naj se upošteva zakon za odrasle ali za mladoletne, upoštevali tudi čustveno, intelektualno in duševno zrelost, ne zgolj datum rojstva.
Vrhovno sodišče je v odgovor na vse pritožbe in opomine, češ da bo mila kazen za tako hud zločin pomenila zelo slabo sporočilo indijski mladini, navedlo razmeroma nizek odstotek mladoletnikov v skupnem številu storilcev kaznivih dejanj. Lani je bilo v kriminalna dejanja vključenih 33.000 mladoletnikov. Čeprav je to največje število v minulih desetih letih, je to kljub vsemu le 1,2 odstotka vseh zločinov, ki so bili prijavljeni indijski policiji.
Pa vendar, kaj če se, tako kot se je to lani zgodilo v avtobusu, kljub vsemu pokaže, da otroci v resnici lahko postanejo zločinci? Bi jim bilo treba odvzeti vsako možnost, da odrastejo v poštene ljudi? In koga bi morali obtožiti za okrutnost, če je za otroka dovolj najvišja kazen tri leta prevzgoje? Nekateri pravijo, da so krivi starši, ki so ga prisilili, da se je z enajstimi leti odpravil na delo v mesto. Drugi trdijo, da je kriva družba, ki že dolga stoletja mirno prenaša poniževanje deklic in žensk. Tretji so prepričani, da je treba na zatožno klop postaviti tekmo v prid gospodarskega uspeha, ki je zanemarila vrednost človeškega življenja in vse stvari meri zgolj z vrednostjo rupij in dolarjev.
Indija še vedno čaka na obsodbe štirih odraslih posiljevalcev. Petega so našli mrtvega v zaporniški celici in ga razglasili za samomorilca. Medtem je prejšnji mesec v Mumbaju skupina petih fantov posilila 22-letno fotoreporterko, ki je opravljala svojo novinarsko nalogo. Prvi osumljeni trdi, da je mladoleten. Sodišče je opravilo test kosti, ker so njegovi dokumenti sumljivo popisani. Če se bo pokazalo, da je star manj kot 18 let, bo najhujša kazen, na katero ga lahko obsodijo, tri leta prevzgoje. Otrok namreč ne more biti zločinec.
