Tiskane izdaje
Trditev, da se z nedeljskim udarom v vrhu nemške SPD obeta še en novi začetek v najstarejši nemški stranki z več kot stoštiridesetletno zgodovino, je zgolj fraza, kakršne pogosto spremljajo prelomne dogodke v političnem življenju. Nemški socialdemokrati si sicer res želijo novo pot, a s presenetljivi rošadami so razrešili le kadrovska vprašanja in poskusili utrditi svoje vrste pred volilno bitko s konservativci pod vodstvom kanclerke Angele Merkel. Čeprav v obeh taborih zatrjujejo, da dogajanje v SPD še ne pomeni, da se je začela volilna kampanja, je imenovanje Franka-Walterja Steinmeirja za socialdemokratskega kanclerskega kandidata vsekakor njen neuradni začetek.
Da Beck ne bo izzivalec Angele Merkel, je znano že dlje časa. Močan je bil le v provinci - na čelu dežele Porenje-Pfalško je že od leta 1994 -, a v visoki berlinski politiki se ni nikoli najbolje znašel. V stranki ni imel avtoritete in le vprašanje časa je bilo, kdaj se bo odpovedal kanclerski kandidaturi. Nazadnje se je odpovedal še položaju vodje stranke, ki ga bo prevzel stari socialdemokratski veljak Franz Müntefering. Tako so na čelu SPD spet politiki, ki odločno zagovarjajo pragmatično politiko in nadaljevanje reformne smeri, kakršno je s pogumnimi, a na koncu zanj usodnimi ukrepi, začrtal bivši kancler Gerhard Schröder.
Steinmeier velja za njegovega neuradnega naslednika. Odkar vodi nemško diplomacijo, si je izbojeval ugled in veliko priljubljenost med volivci. Ker je bila Steinmeierjeva pot do imenovanja na položaj zunanjega ministra predvsem v znamenju birokratskih funkcij v senci nosilcev politične moči, je njegova slabost pomanjkanje izkušenj v volilnih kampanjah in v neposrednih, sproščenih nastopih med volivci, s kakršnimi se je za glasove bojeval Schröder. Da bo lahko sploh uspešno vodil kampanjo, mora najprej v sodelovanju z Münteferingom zagotoviti mir v stranki, ki se nikakor ne more rešiti iz notranjih spopadov.
SPD pravzaprav v zadnjih letih drsi iz krize v krizo. Spoprijema se z osipom članstva, ki se je od milijona tovarišev od časov znamenitega Willyja Brandta skoraj prepolovilo; v raziskavah zaostajajo za konservativci že za več kot deset odstotnih točk. Ko se je Nemčija s Schröderjevimi reformami uspešno prilagodila novim okoliščinam na svetu, so socialdemokrati z rezi v socialno državo in pravice brezposelnih izgubili velik del volilnega telesa. Tako se morajo v času nove negotovosti ljudi, krepitvi želja po večji socialni pravičnosti in rastočih pričakovanj po varstvu države bojevati za glasove proti vzpenjajoči se neosocialistični Levici in njenim populističnim obljubam.
Premiki v SPD (še) ne ogrožajo obstoja velike koalicije, saj se oba tabora zavedata, da bi njen razpad koristil manjšim strankam. Tudi njenega še enega štiriletnega mandata nikakor ne izključujejo. A položaj, v katerem bo izzivalec in tekmec kanclerke zunanji minister in drugi človek vlade Steinmeier, zagotavlja vse prej kot stabilnost njenega dela v prihodnjih dvanajstih mesecih do volitev. V dilemah in notranjih bitkah v SPD pa se zrcalijo usodne teme, s katerimi se spoprijema nemška politika. Zlasti v času, ko številne raziskave kažejo rastoče nezaupanje prebivalcev v gospodarsko-socialni model, saj rasti in blaginje ne občutijo na lastni koži, je le pravilni odgovor na poglabljajoče se strahove širokega sloja sredine pred prihodnostjo jamstvo za uspeh.
(Iz torkove tiskane idaje Dela)
