Sojenje Chiracu o svetem nikoli?

Stol, na katerega bi moral v ponedeljek v pariški sodni palači sesti Jacques Chirac, je ostal prazen. Na prvi dan procesa proti 78-letnemu nekdanjemu francoskemu predsedniku Jacquesu Chiracu so prišli številni novinarji, menda se jih je akreditiralo sto iz 27 držav, obtoženec – edini obdolženi voditelj v zgodovini francoske pete republike in eden najbolj priljubljenih politikov – ni prišel. Mnogi dvomijo, da bi sodni postopek, v katerem naj bi razčistili Chiracovo koruptivno vedenje v letih županovanja in vodenja Zbora za republiko, lahko sploh kdaj dobil epilog; po nekaj minutah so ga namreč začasno prekinili. Še manj je verjetno, da bi mu, če bi mu dokazali krivdo, naprtili deset let zapora in 150.000 evrov globe oziroma da bi Chirac kazen tudi »odslužil«. Zdaj držijo besede sodnika Dominiqua Pautha, da se bo sojenje nadaljevalo po 20. juniju, oziroma, so prepričani mnogi, bržkone nikoli.

Breme je staro, sega v prvo polovico devetdesetih let in zadeva dvoje – v prvem dosjeju: poneverjanje javnega denarja in zlorabljanje zaupanja, v drugem: navzkrižje interesov. Z ustanovitvijo 28 fiktivnih delovnih mest je nekdanji pariški župan domnevno poskrbel, da so se k mestnemu koritu prerinili nekateri privrženci in člani desnosredinskega Zbora za republiko, predhodnika današnje Zveze za ljudsko gibanje (UMP), Znašli so se na plačilnem seznamu – za delo, ki ga niso nikoli opravili, je pa zato napredovala stranka. Ob nekdanjem predsedniku se je zdaj na zatožni klopi znašlo še devet njegovih strankarskih sodelavcev. Zadevo, ki se vleče kakor jara kača, so začeli preiskovati že sredi devetdesetih let preteklega stoletja, zaradi vpletenosti je bil leta 2004 pogojno, na 14 mesecev zaporne kazni, obsojen tudi sedanji zunanji minister Alain Juppé.

Čas kot zaveznik

Jacquesa Chiraca, ki mu javnomnenjske raziskave, tudi zaradi nasprotovanja vojni v Iraku, že leta kažejo precejšnjo, več kot 70-odstotno priljubljenost najpolitika med Francozi, je od leta 1995 do 2007, ko je bil dva mandata predsednik države, pred roko pravice varovala imuniteta. Da je čas, kakor so zapisali pri Mondu, Chiracov dober zaveznik, kaže tudi vse manjša zagrizenost njegovih nasprotnikov, naj se zadeva razčisti. Mesto Pariz (oziroma sedanji župan, socialist Bertrand Delanoë) je nekako dobilo, kar je zahtevalo, in zatorej odstopilo od tožbe: UMP in tudi sam Jacques Chirac sta v razmerju dve tretjini proti eni lani jeseni odločila, da bosta poplačala odškodnino v višini 2,2 milijona evrov. Kakor so septembra policijsko poročilo povzemali francoski mediji, je bilo na račune fiktivnih zaposlenih v devetdesetih letih sicer izplačanega precej več denarja: v današnjih evrih verjetno okrog 4,5 milijona. V svojem nasprotovanju Chiracu so popustili tudi nekateri drugi še pred kratkim zelo glasni socialisti: Arnaud Montebourg, denimo, je prepričan, da »danes soditi Jacquesu Chiracu ni več smiselno, zaslužil si je pokoj«. Medtem ko tudi evropski poslanec Daniel Cohn-Bendit, na primer, verjame, da ima Francija resnejše probleme od procesa Chirac, so na desnici bolj ko ne zadržani. Še največ odločnosti je pokazal Dominique de Villepin, nekdanji premier med predsedovanjem Jacquesa Chiraca, ki je kot gost oddaje Dimanche soir politique v nedeljo poudaril, da so pred roko pravice vsi Francozi enaki. Da je v zadevi Chirac po dogovoru z UMP in samim predsednikom popustilo mesto, mnogim še malo ni všeč. Združenje za boj proti korupciji Anticor, denimo, odločno vztraja pri civilni tožbi, podobno kakor so se pri odboru Sauvons les riches! odločili, da bodo povezali pariške davkoplačevalce. Medtem ko tudi mediji s čedalje večjo občutljivostjo opozarjajo na zdravstvene težave 78-letnega Chiraca, je 56 odstotkov državljanov, po izidih nedavne študije BVA, prepričanih, da bi mu morali soditi tako kakor vsakemu drugemu državljanu. Za primerjavo: novembra 2009 jih je tako mislilo 72 odstotkov. Tedaj je bilo tudi slišati odločne besede Chiracovega odvetnika, kako bosta bila bitko na dveh frontah. Eno da bosta dobila na sodišču in drugo v javnosti. Videti je, da dobivata obe.

Zadnji Chirac

Kako živi Jacques Chirac, odkar je leta 2007 zapustil Elizejsko palačo in se je začasno preselil na pariško ulico Voltaire v razkošno stanovanje bogate libanonske družine Hariri, prijateljske družine umorjenega libanonskega premiera Rafika Haririja, je brati v knjigi Le dernier Chirac. Pred kratkim jo je izdal novinar pri Sud-Ouest Bruno Dive, v njej pa piše o predsednikovi vrnitvi v navadno življenje, odnosih s sedanjim predsednikom, tudi sedanjim zunanjim ministrom Alainom Juppéjem, še ženo Bernadette Chirac. Obstaja še kakšno življenje po dvanajstih letih Elizeja in po skoraj petdesetih letih intenzivne politike – županoval je od 1977. do 1995., v istem obdobju tudi predsedoval Zboru za republiko –, po vseh velikih dogodkih pete republike, pri katerih je sodeloval in bil priča? Morala, očitno, ne, so na spletu šokirani številni Francozi, prepričani, da mu gre čas na roko in mu bo prizaneseno z zatožno klopjo. Zato pa se predsednik menda dolgočasi in pripravlja drugi zvezek Spominov; izšli naj bi v maju. V času, ko se arabski narodi prebujajo iz režimskih diktatur in se je »problematična« francoska zunanja politika znašla gola, se njegovo ime pojavlja tudi v znani družbi politikov, ki so redno odhajali na podarjene počitnice v Egipt, Maroko. Med Tunizijci so še žive zamere iz leta 2003, ko je Chirac na uradnem obisku pri diktatorju Ben Aliju dejal, da je jesti, kadar si lačen, prva od človekovih pravic. Prav tedaj je gladovno stavkala znana bojevnica proti mučenju, odvetnica Radia Nasravi.