Tiskane izdaje
Ko je Ivo Sanader le nekaj dni po sramotnem begu s premierskega položaja izgovoril te besede, so se zdele kot poceni opravičevanje njegovega odhoda v času, ko se je začela rušiti politično-gospodarsko-družbena podoba države po meri njegove HDZ. Toda Sanader je takrat, ko je izgovarjal te znamenite besede, vedel več kakor nacija, ki ji je vladal mandat in pol. To je bila licemerska izjava; v ozadju je bila namreč ugotovitev, da je s stranko, ki je državo upravljala od leta 1990 (z vmesno štiriletno prekinitvijo), sam postavil Potemkinovo vas in da od zunanje podobe urejene, demokratične, proevropske države ni ostalo skoraj ničesar več. Vedel je, da je krizo s katastrofalnim vodenjem ustvaril sam, svetovna jo je le še poglobila.
Hrvaška se bo nekdanjemu premieru morala oddolžiti ali pokloniti le v eni svari: s svojim strahopetnim odhodom je sprostil neverjetno energijo. Vsi v državi so se nenadoma zavedeli, da so živeli v prividu normalne države in družbe, pa v zmotnem prepričanju, da jih je vodila sposobna oblastna garnitura in da je zanje skrbela edina dobra stranka. Prav je imel Sanader, ko je dejal, da je država potrebovala šok, a v svojem mandatu ni naredil nič, da bi se šok tudi zares zgodil. Toda ugotovitev o nujnosti revolucije ni bilo premierovo odkritje in vsi, do zadnjega državljana, ko so pomagali postavljati kulise navidezne vasi, so vse to vedeli. In molčali. Zdaj se nenadoma prebujajo vse družbene skupine in vpijejo čez oblast, mediji, čez noč »osvobojeni« strahu pred vplivnim premierom, razkrivajo afero za afero, iz katerih po tekočem traku padajo visoki uslužbenci, ki imajo poleg korupcije in kriminala še eno skupno značilnost: v žepu imajo strankarsko izkaznico HDZ. Pokojni poldiktator Franjo Tuđman je v devetdesetih zagovarjal idejo, da bi moralo Hrvaško voditi 200 bogatih družin, »nova, evropska in konservativna« HDZ pa je zagovarjala drugo podobno idejo: na vsak kolikor toliko pomemben položaj član naše stranke. Ni važno, kaj je in kaj zna, pomembno je, da je naš.
Spet se čistimo
Javnost, ki je zavestno sprejemala dejstvo, da HDZ, kakor v obdobju med letoma 1990 in 2000, uničuje državo in dela prav vse, da bi si zagotovila ponovno izvolitev, je vse do zdaj molčala. Zavestno, tudi z glasovnicami, je dopustila, da se hadezejeve zgodbe iz preteklosti ponovijo - brezobzirno ropanje države, nesposobnost, korupcija, nepotizem, obstruiranje preiskav zoper člane »zna se« stranke. Ta javnost je znova dopustila, da so ji vladajoči razlagali pravljice o uspešnosti države, in tudi zdaj, ko so jih spet dobili s prsti v medu, politiki vladajoče stranke še naprej poskušajo ustvariti vtis, da je pravzaprav vse v redu in da zlobne, temne sile manipulirajo z javnostjo. Vse samo zato, da strankini ljudje na ključnih mestih preživijo, z njimi pa milijarde proračunskih kun - ki so za HDZ vedno predstavljale neko vrsto strankinega internega proračuna. In ta javnost, ki je molčala, da bi kolikor toliko mirno preživela s številnimi socialnimi ugodnostmi, ki jim jih je za reelekcijo zagotovila stranka, je zdaj nenadoma jezna na politike, stranke, državo, vlado in še koga in, kot se je zapisalo enemu od komentatorjev, »znova mrzlično išče napake in krivce«. Hrvaška je torej še tretjič priča istemu »očiščevalnemu« trenutku. Tako kakor se do leta 1990 ni smelo govoriti o resničnem stanju v takratni skupni državi, pa se je nato le sprostila energija, pa leta 2000, ko je državo prevzela opozicija in se je lahko sproščeno govorilo o velikanskih grehih preminulega državnega poglavarja, tako je spet nastopil trenutek, ko se lahko na glas pove, da je znova vse narobe. Nenadoma se lahko ostro kritizira oblast, nenadoma je dovoljeno razkrivati milijardni kriminal in korupcijo v državnih podjetjih, lahko se celo vloži obtožnica zoper visoke predstavnike HDZ. Na zatožno klop bo tako celo stopil nekdanji obrambni minister Berislav Rončević.
Hrvaška javnost je z na novo prebujenim novinarstvom priča razkritju številnih afer, v katere so vpleteni vplivni člani Stranke. In ti »naši ljudje« - preveč jih je, da bi jih poimensko naštevali - so zaradi sumljivih poslov posredno zakrivili smrt šestih potnikov nagibnega vlaka pa kupovali električno energijo po 83 evrov za MWh in jo prodajali za 20 evrov, plačali 3,5 milijona dolarjev ameriškemu podjetju za nakup opreme, ki je nikoli ni bilo (podjetje je seveda takoj po nakazilu ugasnilo), milijoni evrov iz paradržavnih podjetij so izpuhtevali na off-shore računih, šefi državnih podjetij so od svojih zasebnih podjetij kupovali opremo po bistveno višjih cenah od normalnih, pa kupovali tehnično opremo, ki je nikoli niso uporabili. Vse to in še veliko več so v zadnjih tednih razkrili novinarji. Ni manjkal niti podatek, da je šef neke vladne agencije na službene stroške kupil »umetniške« slike, vredne več kakor 9500 evrov. Seveda ne od kogarkoli, pač pa od dame, ki je ne nazadnje soproga poslanca HDZ. Ne slovijo pa le vlada, ministrstva, uradi, službe, (para)državna podjetja in številne agencije (ki večinoma delujejo kakor znamenita agencija iz stripa Alan Ford - za tratenje časa in iskanje rud) po metanju državnega denarja skozi okna (ki praviloma pristane v pravih rokah), temveč jim je treba prišteti še stotine mest in občin, ki živijo le zato, ker jih vzdržuje proračun in ker so pomembni za delitev lokalnega denarja in strankarskih stolčkov. Vse to je le delček slike razsipne države.
Svetovna banka: Kaj se dogaja?
Premierka Jadranka Kosor je napovedala ostre reze tudi pri »naših ljudeh«, a velika večina, čeprav so mediji razprostrli številne dokaze o korupciji in kriminalu, ostaja trdno na svojih mestih. Če vemo, da ima prav vsak član uprav ali nadzornih svetov svojega zaščitnika, je postala povsem razumljiva njena izjava, da fantje pač delajo v skladu z zmožnostmi in da celo uspešno varčujejo. Čeprav se Kosorjeva želi predstaviti kakor političarka novega kova, v resnici nadaljuje blamažo, ki se ji reče politika HDZ. Bržkone bodo našli kakšno žrtveno jagnje, ga nagnali iz službe in tako demonstrirali »oster obračun s kriminalom in korupcijo«. In to je ista država, ki je državljanom zaradi »globalne«, v resnici pa povsem lokalne krize odredila krizni davek, pri tem pa, kakšno naključje, pozabila obdavčiti premožnejše sloje. To je ista vlada, ki arogantno, s parlamentarno večino in brez kakršne koli strokovne ali javne razprave sprejema škodljive zakone (nedelovna nedelja, umetna oploditev, kadilski zakon, krizni davek, če naštejemo le najbolj odmevne), ki jih srdito brani, nato pa, ko je ustvarjena velikanska škoda, umika ali spreminja, če je pred tem ne prehiti ustavno sodišče. To je tudi zgodba o tisočih državnih uradnikov, ki sestavljajo popolnoma neučinkovito upravo, ki administrativne posle, ki bi morali biti končani v nekaj urah ali dneh, rešuje mesece in leta. To je država, v kateri ni bila resno izvedena še nobena reforma, če začnemo le z najbolj bolečo - pravosodno.
V čas samoizpraševanja je, kakor da bi bila naročena, padla tudi najnovejša analiza Svetovne banke, ki je pokazala, da Hrvatje ne želijo delati, da uživajo številne socialne privilegije in prejemajo državni denar, ob tem pa imajo celo najvišje plače v regiji. Dramatično stanje in rezultati analize so sprožili obširno javno razpravo »za boljšo Hrvaško«. Analiza ni povzročila le različnih odzivov, ampak je še dodatno razkrila delovanje države in družbe. V državi, v kateri živi 4,4 milijona ljudi, je kar 1,4 milijona upokojencev, 0,7 milijona šolajočih se, 250.000 brezposelnih, več kakor pol milijona ljudi prejema plačo v državnih in javnih službah in podjetjih, le milijon ljudi pa dela v zasebnem sektorju. Svetovna banka je opozorila, da se povprečni petčlanski družni bolj splača živeti na plečih države, kakor da bi delali. Slabo izobražena in brezposelna starša tako lahko »zaslužita« 3500 kun (socialna podpora in dodatki) in z dodatnim delom na črno še kakšnih 3000 kun, kar je več od plače ljudi v gospodarstvu. Banka opozarja, da sistem socialnih pomoči ne vzpodbuja ljudi k iskanju zaposlitve, kar kažejo tudi podatki, da je le 57 odstotkov ljudi, starih med 15 in 64 let, zaposlenih. Poleg socialnih podpor demotivirajoče delujejo tudi pokojninski sistem in veteranski dodatki, saj družinske in invalidske pokojnine veteranov presegajo povprečno plačo. Ob tem ni zanemarljiv podatek, da število veteranov skokovito narašča, zdaj naj bi jih bilo že več kakor 550.000. Po ocenah pravih veteranov jih več kakor 250.000 ne bi smelo biti.
Več v Sobotni prilogi Dela
