Soočenje Američanov z lastno hipokrizijo

ZDA so mlade sekularne protirežimske protestnike v Libiji in Egiptu pustile na cedilu.

Objavljeno
13. september 2012 15.28
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika

Nasilna smrt odpravnika poslov ameriške diplomacije in še treh drugih uslužbencev ameriškega veleposlaništva v Bengaziju je dogodek, ki bi skupaj z močnim valom »proti-amerikanizma«, ki je v zadnjih mesecih zajel Egipt, lahko močno vplival na ameriški odnos do »arabske pomladi«.

Radikalizacij družb(e) je neposredna posledica »špekulantstva« zahodnih demokracij na čelu z Združenimi državami.

Napad na ameriško veleposlaništvo v Bengaziju ni presenečenje. Prav tako niso presenetljivi množični protiameriški protesti, ki so v Kairu izbruhnili potem, ko je ameriška filmska industrija po mnenju najbolj zavednih muslimanov razžalila lik preroka Mohameda. Takšni napadi – in protesti – se bodo po Bližnjem vzhodu in Severi Afriki le še stopnjevali. In to nikakor ne le zaradi razžalitve islamskih verskih čustev, temveč predvsem zaradi vloge, ki so jo v času arabske pomladi odigrale Združene države. Podobno bi bilo mogoče reči tudi za Evropsko unijo.

Egiptovska izdaja

Washington je mlade arabske borce za svobodo že v prvih dnevih upora proti tiranskim režimom v regiji pustil na cedilu.

Še najbolj v Egiptu, kjer je ameriška administracija dobesedno do zadnjih ur podpirala Hosnija Mubaraka in ob ceneni retoriki upala, da bo slednjemu na egiptovskem tronu uspelo ostati vsaj še nekaj let. A na vrhuncu protirežimskih protestov na kairskem trgu Tahrir ni bilo čutiti nikakršnega protiameriškega razpoloženja, ki je postalo tako rekoč zaščitni znak večjega dela islamskega sveta po 11. septembru 2001, ko so Združene države s sprožitvijo dveh maščevalnih, a nepravičnih vojn v Afganistanu in Iraku »alienirale« velik del muslimanov od Mavretanije do Indonezije. Tahrir je govoril o svobodi in ustvarjal demokracijo, ki jo ni bilo potrebno uvoziti z bombniki in tanki. Američani temu niso prisluhnili. Nasprotno. Še bolj so se povezali z egiptovsko vojsko, ki je revolucijo izkoristila za eleganten vojaški udar. V Kairu so še naprej pristajala velika transportna letala polna (starega) ameriškega orožja.

Ob tem se je – tudi s pomočjo saudskega in katarskega denarja ter logistike – Muslimanski bratovščini iz »socialne organizacije« v nekaj mesecih uspelo preobraziti v suvereno politično silo, ki je sklenila pameten dogovor z generali in prevzela oblast v državo. Z demokratičnimi sredstvi so islamisti – skupaj s skrajnimi salafisti – utrdili nedemokratično vladavino v državi, ki so jo »osvobodili« sekularni, izobraženi in artikulirani mladi protestniki. Ti so v novem Egiptu ostali brez besed in brez kakršne koli omembe vredne zunanje podpore. Egiptovska družba se je v vmesnem času, posledično, radikalizirala: to se najbolje kaže v porastu kriminala in skoraj neverjetni stopnji nasilja nad ženskami. Priložnost je zamujena. Egipt je dokončno skrenil z demokratične poti.

Libijski vakuum

Kljub temu, da je mednarodna skupnost z vojaškim letalstvom igrala odločilno vlogo pri rušenju libijskega despota Moamerja Gadafija, je bilo protiameriško razpoloženje tudi na uporniški strani mogoče čutiti že v prvih mesecih oboroženih spopadov. Razlog je bil jasen – Američani so zadnja leta Gadafijeve vladavine tesno sodelovali z Gadafijem. Podobno, celo v večji meri, je veljalo za Francoze in Britance, ki so najbolj glasno zahtevali vojaško operacijo zoper polkovnika, s katerim so še »nekaj ur« pred izbruhom protirežimskih protestov zelo tesno sodelovali, potem pa hitro sestavili koalicijo (v)oljnih.

Ob tem so – tako kot v Iraku – vojaški načrtovalci pozabili na civilno življenje in družbo po morebitnem padcu tirana. Gadafi je dolga desetletja zatiral vsa islamistična gibanja in povsem logično je, da so ta – tako kot v Egiptu ali Tuniziji, pozneje pa še bolj intenzivno v Siriji – zelo hitro prevzela vodilno vlogo v boju proti režimu in prvotno sekularno revolucijo prevedla v sveto vojno, ki je glasno nagovorila tiho večino in svobodoljubom vzela pravico do besede. Čeprav so islamistične stranke na libijskih parlamentarnih volitvah doživele poraz (za razliko od Tunizije in Egipta), v Libiji centralne oblasti dejansko nimajo skoraj nikakršne moči. Resnična oblast je v rokah lokalnih milic in plemenskih voditeljev. Mnoge izmed njih so agentje skrajne interpretacije islama iz Saudske Arabije in Katarja s polnimi kovčki denarja hitro pridobili na svojo stran in izkoristili ideološko-vrednostni vakuum, ki se je vzpostavil po padcu absolutnega vladarja. Tudi v Libiji so bili mladi sekularni protestniki grobo potisnjeni v stran. Kljub temu, da so v uporu proti režimu odigrali zelo pomembno vlogo.

Še bolj skrajni primer učinka bumeranga, ki ga bodo v bližnji prihodnosti na Bližnjem vzhodu doživljale Združene države, je Sirija, kjer so pomanjkanje kakršne koli konkretne podpore miroljubnemu – na začetku popolnoma sekularnemu in neideološkemu – uporu proti režimu predsednika Bašarja al Asada s strani mednarodne skupnosti, izkoristile skrajne islamistične skupine in osvobodilnemu boju s poboji in skrajno retoriko vzele velik del kredibilnosti. Večjega darila Asad ne bi mogel dobiti.