Tiskane izdaje
Včasih so vsakdanjik zajemali z veliko žlico, zdaj tenko piskajo. Prej so se lotevali megalomanskih projektov, zdaj brskajo za zadnjimi centi, da bi lahko odplačevali dolgove. V Španiji se je življenje obrnilo na glavo gospodinjstvom, podjetjem in državi ter nič manj občinam.
Doba suhih krav, ki je nastopila po poku nepremičninskega balona leta 2008, vsak dan razkriva, kako s sedanjega stališča nemodro in ne da bi mislila na težje čase, je gospodarila lokalna politika. Ker je bilo (špekulativnega) denarja na pretek, so se večale tudi potrebe po vsem mogočem.
Zgled solidarnosti v sili
Kriza, ki se zdaj že leta samo ostri, narahlo spreminja ljudi, in opozarja, da je po svoje lahko tudi priložnost – za solidarnost in predrugačenje pogleda na življenje v skupnosti. Znan je primer vasice Higuera de la Serena v provinci Badajoz avtonomne skupnosti Extremadura nedaleč od meje s Portugalsko: kaže, kako znajo v stiski ljudje stopiti skupaj. Ko se je občinska luknja poglobila za vrtoglavih 800.000 evrov, denarja pa je povsem zmanjkalo tudi za vračanje mesečnih zneskov dolga, je novemu županu Manuelu Garcíi Murillu, po poklicu zidarju, hitro postalo jasno, da bodo morali vaščani marsikaj postoriti sami. Zdaj so že leto dni stalnica prizori, ko domači prostovoljci ob nedeljah pometajo ulice, kosijo travo, grabijo listje ali sadijo v parku, redno se dogaja, da čistijo občinske prostore, pleskajo ali postorijo kakšna druga obnovitvena dela, pred nedavnim so se lotili športnega centra, s čimer zagotavljajo, da teče življenje v občini, kjer živi dobrih tisoč prebivalcev in je na nek način mikrokozmos sodobne krizne Španije, kolikor toliko nemoteno. Kakor so se že pred meseci razpisali pri New York Timesu in pred dnevi pri Paísu, dokazujejo, česa so sposobni dobro povezani posamezniki, kaj zmorejo, kadar »odpovedo« oblasti: nacionalna, regionalne, občinske. Medtem ko želijo s prostovoljstvom potegniti kraj, kjer se večinoma ukvarjajo z rejo prašičev in oljkarstvom, iz vrtoglavih dolgov, tudi župan, sicer član Združene levice (Izquierda Unida), dela zastonj in enako menda še njegova izvoljena sodelavca. Potem ko so dolgove podedovali od prejšnje socialistične posadke, kajti funkcijo so nastopili šele junija lani, so se v dobro kraju odrekli plačilu: vsak po 1200 evrom na mesec. Le tako je mogoče, kakor zdaj razlagajo drugim županom, nositi finančna bremena iz preteklosti, ko so v vasi živeli močno nad zmožnostmi: med drugim so se lotili projektov, ki niso bili najbolj smiselni, kakršna sta kulturni center in dom za upokojence. Denar zanju, ki še vedno nista povsem dokončana, so si izposodili tudi od Evrope, zdaj pa sta jami brez dna, ki brž pogoltneta vse, kar zberejo z davki ali si sposodijo od centralne oziroma regionalne oblasti.
Dom za upokojence, ki so ga dokončali lani, je sploh težko breme, saj je postavljen po standardih iz preteklih let, zato ne more dobiti uporabnega dovoljenja. Da bi ga, bo treba poskrbeti za nekatere popravke, kar, seveda, pomeni dodatne stroške. Denarja pa v občini že zdaj nimajo: ne za odvoz smeti, denimo, še komaj za enega knjižničarja in le za cestarja s polovičnim delovnikom, in tudi vrsta različnih dobaviteljev, ki čakajo na zasluženo plačilo in malone moledujejo zanj, je sramotno dolga. Pred dnevi so jo nekoliko skrajšali, zahvaljujoč čeku v višini 300.000 evrov, kolikor jim jih je zagotovila država v okviru programa pomoči občinam, ki so se pogreznile v dolgove. Z sposojenim denarjem, ki ga bodo morali v desetih letih vrniti po 5,6-odstotni obrestni meri, so poplačali okrog 20 poslov, ki jih je bila naročila prejšnja socialistična občinska oblast.
Higuera de la Serena še zdaleč ni osamljeni primer, občin, ki ne zmorejo poravnavati svojih obveznosti, je, kakor piše País, vsaj 2619. Finančno ministrstvo v Madridu jim je pred nedavnim odobrilo pomoč in tako vsaj začasno rešilo nekatere probleme: ugodilo je 2350 prošnjam, ki jih je z vseh koncev države prejelo za 1,7 milijona računov v skupni višini 9,3 milijarde evrov. Z njimi so razveselili celo verigo (pod)izvajalcev, ki so v času, ko podjetja padajo kot domine, zelo ranljivi.
V španski krizni nadaljevanki, kjer je zdaj v ospredju reševanje bank, je slišati spodbudno tudi podatek, da se je junija v primerjavi z majem kar za dobra dva odstotka – ali za 98.800 posameznikov – zmanjšala brezposelnost. Padec je povezan s porastom sezonskih del v turizmu, zato trenda, resda že trimesečnega, menda še ni mogoče potrditi.
