Madrid − Recesiji, v kateri je Španija vse od zadnjih mesecev leta 2011, še ni videti konca, zlasti brezposelnost je hudo breme, ki ga nosi krepka četrtina Špancev, sposobnih za delo. Obetov ni, po nekaterih napovedih vsaj še pet let ni upati, da bi se življenje v pirenejski velikanki korenito izboljšalo.
Ker tudi finančnim težavam ni videti konca, v Madridu iščejo poti, kako zmanjšati primanjkljaj, ki je lani presegel sedemdeset milijard evrov. Razprodaja javnega premoženja bo ena od njih: po napovedih naj bi v prihodnjih sedmih letih prodali kar 15.000 enot oziroma četrtino državne lastnine, od nepremičnin in opuščenih vojaških objektov do letališča na Menorci in kmetijskih zemljišč po vsej državi.
Med njimi ni malo biserov, eden takih je tudi 14.000 hektarov velika posest Almoraima v Andaluziji, ki je v lasti ministrstva za okolje. Večinoma, kar v 90 odstotkih, se prekriva z naravnim parkom Acornocales, poraščenim z mediteranskim gozdom, tudi s hrastom plutovcem. Da bi zemljišče čim prej in čim bolje prodali, je vlada že spremenila njegovo namembnost. Novi bogati lastnik – v Madridu merijo na premožne Ruse in arabske bogataše – bi smel na njem postaviti dve golfišči, luksuzni hotel in manjše letališče.
Napovedana prodaja je na noge že dvignila naravovarstvenike in prav tako lokalno levo oblast, ki verjamejo, da bo na račun privatizacije trpelo okolje. Branijo ga pred agresivnimi posegi vanj in se bijejo za zanimivo ekonomsko alternativo: zavzamejo se za razmah proizvodnje plute, za promocijo ekološkega kmetovanja in kmečkega turizma, za zelene aktivnosti, ki bi znotraj lokalne skupnosti generirale delovna mesta. Namesto diktata zunanjega lastnika zahtevajo bolj socialno prijazen pristop k okolju; in takšnega da lahko zagotovijo samo sami.
Da bi jih v Madridu slišali, si skorajda ne delajo utvar. Desnosredinska vlada Mariana Rajoya je že lani sestavila posebno komisijo, katere naloge je bila, da popiše državno premoženje in prepozna, kaj bi lahko namenili za prodajo. Kmalu je postalo jasno, da ne bi pogrešali, na primer, še nekdanjega sedeža nacionalne televizije in radia v Madridu in Galiciji, pa tudi nekaterih vojaških prostorov v Sevilli in celo več arhitekturnih dragocenosti. Če so časi tako hudi, kakor so sedaj, je treba »odvreči«, kar ni nujno.
S sezonskim delom
Dolgoročna brezposelnost je v Španiji, kakor opozarjajo pri El Paísu, relativno nov fenomen, še leta 2008 je bilo samo pol milijona takih, ki so bili brez dela že več kot leto dni; oziroma petina brezposelnih. Že lani pa je bilo kar milijon takih, ki so bili brez službe že več kot tri leta. Medtem ko so bili nekdaj povečini prizadeti mladi in ženske, zdaj trpijo tudi generacije od 30 do 55 let. Po nekaterih podatkih jih je že več kot 2,2 milijona. Za povrhu skrbi, da številni med njimi nimajo visokošolskih ali univerzitetnih diplom, zato so njihove možnosti, da bodo ob ponovnem zagonu gospodarstva dobili službo za nedoločen čas, precej skromne. Sedemintridesetletni Miguel Ángel Bonilla, mož in oče dveh otrok, si je, kakor so opisali pri El Paísu, v gradbeništvu rezal kruh do leta 2009. Odtlej je brezposeln, in ker je na cesti tudi njegova žena, živi vsa družina od socialne pomoči. Če ne bi šole že pri petnajstih letih obesil na klin, bi si lahko še morda obetal, da si bo hitro našel delo. Tako pa ima zelo malo možnosti, ko pa zna, kakor pravi, vrteti le zidarsko žlico.
Po napovedih OECD bo brezposelnost tudi v prihodnje velik problem Španije, saj naj bi že prihodnje leto narasla na 28 odstotkov. Tudi pri Mednarodnem denarnem skladu predvidevajo, da bo v prihodnjih petih letih brez dela še vedno četrtina delovno aktivnih Špancev.