Tiskane izdaje
Bruselj – September bo gotovo ključni mesec v skoraj triletni bitki proti dolžniški krizi na stari celini. Odločalo se bo o prihodnji vlogi ECB, na nemškem ustavnem rešetu bo krizni mehanizem ESM, na nizozemskih volitvah utegnejo zmagati evroskeptiki.
Tudi v kriznih državah bo na kocki veliko. Reševalci evra si morajo še najbolj beliti glavo – Grčija, ki je že tako na robu prepada in si za zdaj še neuspešno prizadeva za ublažitev strogih pogojev za pomoč, je tako ali tako edinstven primer – s Španijo.
Iberska država s 47 milijoni prebivalcev je sicer še sredi prejšnjega desetletja veljala za primer pozitivnega gospodarskega razvoja, a s pokom nepremičninskega balona po izbruhu svetovne finančne krize se je »zabava končala«. Španija je v gospodarskem, bančnem in javnofinančnem breznu.
Konservativni španski premier Mariano Rajoy poskuša pred usodnimi tedni pridobiti na svojo stran čim več zaveznikov. Na začetku tedna je gostil predsednika evropskega sveta Hermana Van Rompuya, včeraj je bil pri njem francoski predsednik François Hollande, prihodnji teden pride v Madrid kanclerka Angela Merkel. Rajoy si želi z diplomatsko ofenzivo zagotoviti trdno oporo za reševanje države, ki se spoprijema z visokim javnofinančnim primanjkljajem, recesijo in orjaško brezposelnostjo.
Gostje hvalijo predvsem Rajoyeva »pogumna in ambiciozna« prizadevanja za ureditev javnih financ. Španski primanjkljaj je namreč lani dosegel skoraj devet odstotkov BDP, letos naj bi ga znižali na 6,3 odstotka. Težavno je, da zategovanje pasu in 25-odstotna brezposelnost negativno vplivata na domače povpraševanje in gospodarsko rast. Tega učinka ne morejo ublažiti niti razmeroma spodbudni zunanjetrgovinski podatki: španski izvoz se je v drugem četrtletju okrepil za več kot tri odstotke.
Razmere se še bolj zapletajo, ker španske avtonomne pokrajine druga za druga prosijo vlado v Madridu za pomoč, saj ne morejo več zdržati pod pritiskom zadolženosti. Gospodarsko najbolj razvita in avtonomistično naravnana Katalonija, denimo, potrebuje pet milijard evrov. Tako mora država, ki brez pomoči ne more sanirati svojih bank, v katerih so se nagrmadila slaba, predvsem nepremičninska posojila, pomagati še javnofinančno podhranjenim regijam. Zaradi hudih razmer se utegne zgoditi, da Madrid ne bo dobil le pomoči za banke, marveč za celoten proračun.
Tako pomoč evropskih partnerjev so že dobile Grčija, Irska in Portugalska. Drugače kot pomoč za španske banke (do sto milijard), je bila povezana s strogimi varčevalnimi in reformnimi pogoji, ki praviloma sprožajo precejšne nezadovoljstvo prebivalstva. Hollande je po srečanju z Rajoyem ocenil, da se mora Španija sama odločiti, kdaj in kako bo zaprosila za pomoč. Španska vlada se doslej za pomoč ni konkretno opredeljevala glede namigovanj o prošnji, češ, nič se ne dogaja. Ker mora že oktobra odplačati za trideset milijard dolgov, je ugibanj o rešilnem dežniku še več.
Eden od glavnih razlogov za madridsko zavlačevanje je čakanje na ukrepanje Evropske centralne banke (ECB) na trgu obveznic. Že prihodnji teden naj bi njen prvi človek Mario Draghi obelodanil novi program nakupovanja državnih papirjev, s katerim bi zmanjšali pritisk finančnih trgov na Španijo in Italijo. Če se bodo uresničile napovedi člana direktorata ECB Jörga Asmussena naj bi ukrepali v velikem obsegu. Kočljivi program so v Frankfurtu zagnali po izbruhu grške krize, nakupili so za okoli 200 milijard evrov obveznic, na začetku letošnjega leta so ga zamrznili.
Od oživitve kočljivega programa bi imeli največ koristi Španija in Italija. Za obe državi so bili letos poleti zahtevani donosi za obveznice rekordni. Pritisk trgov se je ublažil šele, ko se je začelo ugibati o novi intervenciji ECB. Še več, centralna banka naj bi se odpovedala privilegiranemu statusu med upniki držav. To je doslej vznemirjalo druge investitorje in jih odvračalo od naložb v državne papirje. Enakopraven status ECB z drugimi naložbeniki, seveda pomeni, da bi bila bremena v primeru (delnega) odpisa dolgov končala na ramenih davkoplačevalcev evrskih držav.
