Spomini Joschka Fischerja: rdeče-zelena 
leta nezmotljivosti

Berlin – Pri spremljanju nastopov Joschka Fischerja se je težko ogniti občutku, da kot nekdanji nemški zunanji minister nima najboljšega mnenja o svojih naslednikih v politični areni, češ, z mano se sploh ne morejo primerjati. Četudi je v četrtek dopoldne med predstavitvijo svoje nove knjige »I am not convinced«, Iraška vojna in rdeče-zelena leta, priznal, da so med sedemletno (1998–2005) vladavino socialdemokratov kanclerja Gerharda Schröderja in njegovih Zelenih delali tudi napake, je prepričanje o nezmotljivosti in vizionarstvu zaznamovalo še en njegov nastop.

V ospredju prvega dela njegovih spominov, ki je izšel pred štirimi leti, je bila kosovska kriza in nemško sodelovanje v Natovem bombardiranju Zvezne republike Jugoslavije (ZRJ) leta 1999 kot prelomni korak za povojno Nemčijo in še zlasti za mirovniško naravnane Zelene. Drugi del se začne s terorističnimi napadom v ZDA 11. septembra 2001 in njegovimi posledicami, ki odrejajo sodobni svet. Da so se nato odločili za sodelovanju v napadu na Afganistan, je za Fischerja še danes samoumevno, čeprav bo po njegovem mnenju operacija pod Hindukušem v takšni ali drugačni obliki trajala še dolga leta.

Zlasti Schröderjev ne sodelovanju v napadu na Irak leta 2003 je bil prelomen za Nemčijo in za odnose z ZDA. »Oprostite! Niste me prepričali,« je v nastopu na münchenski varnostni konferenci februarja 2003, poldrugi mesec pred napadom, rekel ameriškemu ministru za obrambo Donaldu Rumsfeldu glede argumentov za napad. To je najbrž ključni stavek Fischerjeve politične kariere, zato je končal na naslovnici knjige. »Spominov Rumsfelda, Tonyja Blaira in Georga Busha sploh nisem bral. Dovolj je bilo, kar sem videl v medijih. Sit sem laži in sprevračanja dejstev,« je povedal na predstavitvi knjige v Akademiji umetnosti ob veleposlaništvu ZDA pri Brandenburških vratih.

V knjigi je med opisovanjem napetega časa med odločanjem o iraški vojni opazno njegovo rastoče nestrinjanje s kanclerjem Schröderjem, ki je kar na političnem zborovanju v Goslarju napovedal, da bo Nemčija glasovala proti resoluciji varnostnega sveta Združenih narodov, ki bi lahko dala legitimnost vojni v Iraku. Fischer se je zbal, da se je s tem preveč zožil njihov manevrski prostor. Navsezadnje, nikoli niso bili gotovi, ali bo francoski predsednik Jacques Chirac res držal besedo in vztrajal pri nasprotovanju vojni. »Kaj, če bomo s svojim ne ostali v varnostnem svetu sami s Sirijo?« opisuje v knjigi svoje tedanje dileme. To da se nikakor ne bi smelo zgoditi.

Ko v knjigi ocenjuje doseženo v sedmih rdeče-zelenih letih, se loti nemške politike do Balkana. Nekdanjemu kanclerja Helmutu Kohlu in vodji diplomacije Hans-Dietrichu Genscherju, v skladu z razširjenim prepričanjem na nemški levici, očita pogubno, prenagljeno in brezpogojno politiko priznanja Hrvaške, ki da je občutno pripomogla k zaostrovanju konflikta, tudi v BiH. Tega, da se je vojna na Hrvaškem razplamtela več mesecev pred priznanjem, ne omenja. Schröderjeva vlada da je sicer sodelovala v napadih na ZRJ, a na drugi strani je odločilno pripomogla h koncu oboroženega konflikta in vzpostavitvi stabilne ureditve, ki je zdržala do danes.

Na področju evropske politike Fischer priznava Kohlu velike zasluge, saj da je bil pripravljen sprejemati težke odločitve v korist napredka EU (evro!) ne glede na notranjepolitično tveganje. Nemčija kot gospodarsko največja članica in država z največ koristmi od denarne unije bi se morala zavedati obveznosti vodenja. Nemško evropsko politiko pod vodstvom kanclerke Angele Merkel je označil za delo v skladu s geslom »prepozno in premalo«. Zaradi tega da je iz dolžniške krize v območju evra nastala eksistenčna kriza EU, ki bi utegnila narediti veliko škodo povezavi.

Ko je bil še minister, je Fischer veliko govoril o Združenih državah Evrope kot cilju. Po dveh letih ostrega kritiziranja omahujoče Merklove in njene vloge na evropskem odru je z zadnjimi nemško-francoskimi predlogi za poglabljanje sodelovanja na področju finančne, gospodarske in socialne politike zadovoljen. Očitki iz drugih držav o nastajanju nemške Evrope so po njegovem mnenju neutemeljeni. Vsekakor da se politično kriza zaupanja kot bistvo evropske finančne krize ne da rešiti brez političnega povezovanja v pravi gospodarski Uniji.

»O usodi Nemčije se bo odločalo v Evropi«

Fischer je prepričan, da bodo evropske sile Nemčija, Britanija in Francija v času velikih premikov in vzpona hitro rastočih gospodarstev na čelu s Kitajsko brez globlje povezane Evrope in prenovljene čezatlantske naveze komajda subjekt, prej le objekt globalnega razvoja. Pri nemški politični eliti, tako med vladajočimi kakor v opoziciji, pogreša odgovore na vprašanje: »Kam hočemo, kakšna je naša strateška usmeritev?« Četudi je nemško gospodarstvo z novo močjo vpeto v svet, je Fischer prepričan, da se bo o usodi Nemčije v 21. stoletju odločalo v Evropi in nikjer drugje. »Če bomo ostali sami, bomo kot družinsko podjetje. Z nalaganjem moči v Evropo, bomo večji,« je povedal.