Sporna licenca za ubijanje

Washington - V javnost počasi curljajo podrobnosti o tem, kaj da vsebuje tajni protiterostični program ameriške obveščevalne službe Cia, o katerem po navodilih prejšnjega podpredsednika Dicka Cheneyja obveščevalci niso obveščali kongresa, čeprav bi ga po zakonu morali. Program, ki je bil menda le v pripravi, je bil usmerjen proti organizaciji Al Kaida, ki je organizirala in izvedla napad na ZDA 11. septembra 2001. Kakor je včeraj poročal časnik New York Times, so v Cii urili skupine specialcev, ki bi jih pošiljali po svetu, da bi likvidirale vodilne predstavnike Al Kaide.

Afera je bila najprej videti kot nadaljevanje besednega dvoboja med Cio in demokratsko predsednico spodnjega doma Nancy Pelosi, ki je pred kratkim zanikala informacije Cie, da so jo obvestili o mučenju terorističnih osumljencev, obveščevalce pa obtožila, da že vrsto let namerno zavajajo kongres. Takrat je njen strankarski kolega in novi direktor Cie Leon Panetta stopil na stran svojih uslužbencev. A ko je sredi junija izvedel, da so v Cii skoraj osem let pripravljali tajni protiteroristični program, o katerem v nasprotju z zakonom niso obvestili nadzornih teles v kongresu, je pridrvel na Kapitolski grič in skorajda dobesedno ponovil obtožbe Pelosijeve.

Podrobnosti o tem, kaj naj bi ta program vseboval, so bile več kot teden dni skrivnost. Pred dnevi pa so v javnost počasi začele kapljati informacije, da je bil usmerjen proti vodilnim kadrom Al Kaide, ki so jih hoteli ameriški obveščevalci likvidirati. Ker Cia vsaj formalno že vrsto let ne sme ubijati ljudi po svetu, dobiva škandal nove razsežnosti.

V zgodovini agencije, ki so jo ustanovili leta 1947, tovrstne ubijalske ekipe niso nikakršna novost. Najbolj znana primera sta bila operacija Mungo, ki jo je odobril predsednik John Kennedy, eden od njenih ciljev pa je bila tudi likvidacija kubanskega voditelja Fidela Castra, in program Feniks, s katerim so po uradnih podatkih južnovietnamskih oblasti ameriški agenti v Vietnamu v letih 1968-72 likvidirali 41.000 ljudi. William Colby, ki je vodil program, potem pa je postal direktor Cie, je pozneje pred kongresom priznal, da so »počeli veliko stvari, ki jih ne bi smeli početi«.

Po aferi Watergate, notranjem poročilu o ilegalnih dejavnostih Cie, ki so ga na začetku 70. let pripravili pod imenom »družinski dragulji«, in kongresnih ter predsedniških preiskavah (Churcheva in Rockfellerjeva komisija), je predsednik Gerald Ford izdal ukaz, ki je Cii prepovedal ubijanje tujih politikov. K poostritvi nadzora nad obveščevalci je veliko prispeval tudi novinar Seymour Hersh, ki je decembra 1974 v časniku New York Times objavil zgodbo o tem, kako je Cia morila tuje državnike in prisluškovala okoli 7000 ameriškim protivojnim aktivistom.

Hersh je na začetku marca na okrogli mizi o ameriški ustavni krizi na univerzi v Minnesoti povedal, da so v času administracije predsednika Georgea Busha spet začeli uporabljati tovrstne metode. Razlika je le v tem, da namesto Cie, ki je vsaj formalno pod kongresnim nadzorom, takšne dejavnosti opravlja ameriška vojska. Ta je po Hershevih besedah vzpostavila »posebno mrežo ubijalcev, ki so bili pod neposrednim nadzorom podpredsednika Dicka Cheneyja«. O njih ne le da niso obveščali kongresa, o tem menda niso poročali niti vojaškemu poveljstvu in obrambnemu ministru.

Zdaj vsi govorijo o tem, da je bil program likvidacije članov Al Kaide v popolni tajnosti in da ga sploh še niso začeli izvajati. Novembra 2002 pa so se predstavniki Cie po vseh medijih hvalili, kako je njihovo brezpilotno vohunsko letalo predator v Jemnu z raketo peklenski ogenj likvidiralo člana al Kaide Abu Alija al Haritija, ki je bil domnevni organizator bombnega napada na ameriški rušilec Cole, v katerem je oktobra 2000 umrlo 17 ameriških mornarjev.

Iz sredine tiskane izdaje Dela