Tiskane izdaje
Nacionalna konvencija demokratske stranke, na kateri so včeraj za predsedniškega kandidata potrdili Baracka Obamo, je kakor kak izvrstno pripravljen pop festival, na katerem zvezdniki preigravajo priljubljene popevke. Razlika je samo v tem, da vsi igrajo isti refren, mantrično ponavljanje Obamovih predvolilnih sloganov o »spremembah, ki jih potrebujemo«, skorajda spominja na obvezne litanije o »bratstvu in enotnosti«, ki smo jih vajeni z bolj dolgočasnih partijskih kongresov.
A ne gre le za ponavljajoče se slogane, ki naj bi prepričali prepričane, kar bo bolj veljalo za partijske discipline vajene republikance, ki bodo svoj spektakel odigrali prihodnji teden. V ospredju so res govori, ki pričajo o enotnosti stranke, v ozadju se med udeleženci konvencije porajajo grenkejša vprašanja. Ali je država, ki je šele pred štiridesetimi leti formalno priznala enakopravnost nekdanjih sužnjev, res pripravljena na to, da jo bo prvič v zgodovini vodil črnec? Ali bodo tisti, ki so užaljeni zaradi poraza Hillary Clinton, poslušali pozive svoje junakinje in šli glasovat za Obamo?
Na prvi pogled je skorajda nemogoče, da bi na letošnjih predsedniških volitvah spet zmagal republikanec. Kar 80 odstotkov Američanov meni, da je sedanja administracija predsednika Georgea Busha zavozila državo, podpira ga le še nekaj več kot petina državljanov. Že več let velika večina Američanov nasprotuje vojni v Iraku. A tega v raziskavah, ki merijo priljubljenost Obame in njegovega republikanskega tekmeca Johna McCaina, ni opaziti. Nekatere ankete so McCainu, čigar politika se skoraj v ničemer ne razlikuje od nepriljubljenega Busha, namerile celo večjo priljubljenost kakor Obami, v povprečju pa demokratski kandidat vodi le za nekaj več kot odstotek.
Demokratom se ne bi prvič v zgodovini zgodilo, da bi zamudili tako ugodno zgodovinsko priložnost. Tudi pred štirimi leti se je zgodil čudež, ko je kljub neumnostim, ki jih je počel v prvem mandatu, na volitvah prvič zares zmagal Bush, ki niti ni potreboval ustavnega sodišča, da bi tako kot leta 2000 glasovalo namesto volivcev. Če se kaj tako neverjetnega spet ponovi letos, bodo v Obamovem taboru najbrž krivili nekdanjo ameriško prvo damo Hillary Clinton, ker je med znotrajstrankarsko predvolilno tekmo ponudila republikancem zelo veliko streliva proti Obami, dolgotrajni spopad je njene privržence odvrnil od glasovanja za uradnega demokratskega predsedniškega kandidata.
Drugi bodo razlog iskali v nezavednem rasizmu, ki uradno v izjemno politično korektni državi seveda ne obstaja. Tretji bodo našli krivca v republikanskih nasprotnikih, katerih umazani propagandni stroj deluje brezhibno. V nasprotju s Slovenijo, kjer državljani žrtve negativne propagande nagradijo na voliščih, v ZDA blatenje nasprotnikov deluje. McCain v zadnjem času skorajda ne govori o svojih političnih programih, kolikor jih sploh ima; njegovi propagandisti, katerih uspešnost je na svoji koži preizkusil pred osmimi leti, ko so ga z umazanimi lažmi izločili iz predvolilne tekme, prežijo na sleherno Obamovo izjavo in jo v trenutku napadejo. Pri tem jim veliko uslugo delajo ameriški mediji, ki brezglavo ponavljajo vsiljene teme, ki nimajo nikakršne veze z realnim dogajanjem v državi.
