Tiskane izdaje
Sodno določeni vojaški odvetnik in profesor pravne fakultete na washingtonski univerzi Georgetown, ki zastopata nekdanjega šoferja terorista Osama bin Ladna, v tožbi proti obrambnemu ministru Donaldu Rumsfeldu nista postavila vprašanja krivde 36-letnega Salima Ahmeda Hamdana, ki je že od poletja 2002 zaprt v ameriškem vojaškem oporišču na Kubi. Podvomila sta o celotnem sistemu izrednega obravnavanja »sovražnih bojevnikov«, ki so po prepričanju republikanske administracije tako zakrknjeni sovražniki Združenih držav, da zanje niso primerna niti redna vojaška sodišča. Petčlanska večina vrhovnega sodišča je zdaj odločila, da vlada po terorističnem šoku 11. septembra 2001 ni dobila bianco menice za kakršen koli boj proti teroristom.
Tudi za sodnika Johna Paula Stevensa in somišljenike še vedno veljajo »zakoni vojne«, toda v njih zanje ni prostora za vojaške komisije, ki zdaj obravnavajo deseterico od okoli 460 guantanamskih zapornikov. Vojaška sodišča, uravnavana s posebno zakonodajo, se jim zdijo primernejša, a v tem primeru bi morala administracija dovoliti navzkrižno zasliševanje prič, tudi domnevnih teroristov na neznanih lokacijah. Še več, večinska razsodba vrhovnega sodišča povezuje domačo vojno zakonodajo tudi z ženevskimi konvencijami. To je hud udarec za predsednika Busha in podpredsednika Cheneyja, ki sta prisegla, da teroristi pod njunim nadzorom ne bodo še enkrat udarili na ameriških tleh, pa naj stane, kolikor hoče.
» Zmaga vladavine prava!« so zato naslovljeni številni komentarji v ameriških medijih. Cena skrajnega boja je nenadoma tudi v Beli hiši videti previsoka in predsednik Bush je v minulih tednih že izjavljal, da bo po razsodbi vrhovnega sodišča treba znova razmisliti o usodi zaporov v Guantanamu. Če bo Bela hiša zdaj opravila svoj del domače naloge, pa bodo morali pomagati tudi drugi. Zapornikov – kakršen je Salim Ahmed Hamdan – proti katerim tečejo postopki, je namreč le za peščico, nekatere druge bi morda celo že izpustili, ko bi jih imeli kam. Nekaj kitajskih muslimanov, ki jih v domačih državah čaka mučenje ali celo smrtna kazen, je za zdaj sprejela samo Albanija.
