Srbija v ameriških očeh

Iz ameriških depeš o Srbiji, ki jih je razkril Wikileaks, je jasno, kdo je koga opravljal.

Objavljeno
24. september 2011 21.09
Posodobljeno
25. september 2011 07.00
Vili Einspieler, Beograd
Vili Einspieler, Beograd
Srbski politični analitiki ugotavljajo, da v ameriških depešah o Srbiji, ki jih je razkril Wikileaks, ni nič tako pikantnega o srbskih in ameriških politikih, o čemer ne bi čivkali že vrabci na veji. Po njihovem se je znova pokazalo, da so veleposlaništva vir slabega novinarstva in površnih analiz, tako da na koncu ni več jasno, kdo kaj ve in kdo je bedak. Srbskim ljudem je lahko v tolažbo, da v ameriških očeh niso nesposobni in leni.

V depešah ni ničesar o požigu ameriškega veleposlaništva v Beogradu, čeprav je incident temeljito načel srbsko-ameriške odnose. V njih ni odgovorov na vprašanja, ki jih je ameriška državna sekretarka Hillary Clinton postavila veleposlaništvu pred obiskom v srbski prestolnici. Iz tega je mogoče sklepati, da je Wikileaks dokumente selekcioniral in posredoval v objavo po lastni presoji. Prav tako ni izključeno, da še ni objavil vsega ali da mu zaradi visoke stopnje tajnosti vse le ni bilo dostopno.

Nova elita dobila krila 
v voždovem režimu

Srbski živelj je lahko izvedel, da je nekdanji gospodarski minister Mladjan Dinkić opravljal srbskega predsednika Borisa Tadića, da so vsi opravljali zadnjega predsednika Zvezne republike Jugoslavije Vojislava Koštunico in da je bil predsednik Enotne Srbije Dragan Marković Palma na plačilnem seznamu umorjenega srbskega paravojaškega vojskovodje, poslovneža in politika Željka Ražnatovića Arkana. Ameriški poročevalci so še razkrili, da sta bila prva moža Srbske napredne stranke Tomislav Nikolić in Aleksandar Vučić proti Vojislavu Šešlju pred razpadom Srbske radikalne stranke, kar za večino državljanov ni nič novega.

Iz depeš je tudi mogoče razbrati mnenje, da je v Srbiji za kogar koli težko reči, da se ni vzpel po karierni lestvici v času režima Slobodana Miloševića. Med poslovneži je omenjen nekdanji minister za privatizacijo Milan Beko, ki je obogatel s prodajo srbske mobilne telefonije, in Delta Holding Miroslava Miškovića, ki je zrasel na korupciji in plečih srbskega naroda, ko je ta trpel zaradi sankcij in hiperinflacije. Po ameriških navedbah se je premier Mirko Cvetković zavzemal za ustvarjanje lepše javne podobe tajkunov, ki imajo v rokah velik delež domačega gospodarstva. Čeprav je ameriški veleposlanik menil, da se srbska vlada ne bo ukvarjala le s Kosovom, temveč tudi z gospodarsko krizo v državi, je pripomnil, da ima vse niti v rokah Tadić, kar se je potrdilo, ko je predsednik napovedal vojno tajkunom.

Srbija bo morala spremeniti politiko do Kosova


Wikileaks ni objavil odgovorov na vprašanja Hillary Clinton, ki bi dvignila prah v srbski javnosti. Ameriško državno sekretarko so zanimali ključni stiki tajkunov v srbski vladi in državnem vrhu, zlasti s Tadićem, vodjo srbske diplomacije Vukom Jeremićem in ministrom za notranje zadeve Ivico Dačićem. Spraševala je še, kakšne zveze imajo tajkuni z opozicijo, s kom so v sorodstvenih zvezah in kako se njihov preliva denar v politične stranke. Zanimalo jo je, kako so vključeni v največje privatizacijske posle in kako so medsebojno povezani. Sklenila je z vprašanjem, kakšne poslovne in politične vezi imajo tajkuni s predsednikom Republike srbske Miloradom Dodikom in političnimi voditelji v BiH. V javnosti je tako najbolj odmevalo razkritje izjave srbskega predsednika, ki je ameriškemu veleposlaniku dejal, da se zaveda, da bo Srbija morala prej ali slej spremeniti politiko do Kosova, vendar da zaradi notranjepolitičnih razmer za to še ni pravi čas.

Slab življenjski standard ne bo izzval nemirov


Američani so ugotovili, da je v Srbiji težko definirati koncept delovne etike in da med delovno silo prevladuje pesimizem. Po njihovem je delovno etiko najbolj prizadela tranzicija gospodarstva in družbe po štirih desetletjih mehkega socializma. Večina nima interesa iskati priložnosti za delo, ker so plače zelo nizke, v službi pa je le malo možnosti za napredovanje. Čeprav so glede delovne etike razlike med zaposlenimi v državnih in zasebnih podjetjih, ameriški analitiki menijo, da visoka stopnja nezaposlenosti še ne bo izzvala politične nestabilnosti. Sklenili so z ugotovitvijo, da so zaradi takšnih razmer v družbi najbolj ranljivi mladi in nezaposleni, ki postajajo tarče revanšističnega populizma ali pa razmišljajo le o tem, da bi čim prej odšli v tujino.

Starejše generacije v Srbiji, kljub njenemu prehodu v kapitalistično gospodarstvo, še vedno verjamejo, da mora država vzdrževati delavce. Starši tako svoje otroke odvračajo od služb, ki so pod njihovo ravnjo, zaradi česar ostajajo otroci odvisni od njih vse do zrelih let in še dlje. Večinoma gledajo na službo kot na nujno zlo in delajo samo zato, da lahko preživijo. Ameriški analitiki še menijo, da ljudje v Srbiji niso nesposobni in leni, prevladujejo pa nizka produktivnost in mobilnost delovne sile, množična nezaposlenost in velik razkorak v plačah zaposlenih z enakimi kvalifikacijami, kar vpliva na manjšo voljo in motivacijo za delo.

V Srbiji v povprečju ljudje, kljub temu da ni dovolj dela, da so plače nizke in perspektiva za prihodnost skromna, živijo bolje kot pred desetimi ali petimi leti. Država je k temu pripomogla tudi s tem, da dopušča sivo ekonomijo in z denarnimi podporami vzdržuje minimalni standard. Američani so zato prepričani, da populistom, ki zlorabljajo slab življenjski standard, za zdaj ne bo uspelo zanetiti nemirov.