Tiskane izdaje
Beograd - Čeprav je srbska vladajoča koalicija nastala na podlagi minimalnega soglasja, lahko vlada razpade le po lastni zaslugi, ker ima udobno večino in nima parlamentarne opozicije.
Demokratski stranki (DS) ne glede na izid boja za oblast še vedno grozi razpad, združitev srbske opozicije pa se zdi misija nemogoče. Če bi bila DS v boljši življenjski kondiciji, vlade ne bi bilo mogoče zrušiti v parlamentu, kar se v Srbiji navsezadnje še ni zgodilo. Nihče si ne predstavlja, da bi se lahko DS, neodvisno od tega, ali jo bo vodil dosedanji predsednik Boris Tadić ali namestnik Dragan Đilas, Demokratska stranka Srbije Vojislava Koštunice, Srbska radikalna stranka Vojislava Šešlja in Liberalnodemokratska stranka Čedomirja Jovanovića združile s ciljem, da bi vrgle z oblasti novo oblast na čelu s Srbsko napredno stranko (SNS) in Socialistično stranko Srbije (SPS).
Srbski vladi lahko spodmaknejo tla pod nogami le notranja nesoglasja ali morebitni razcep vladajočega triumvirata, ki ga tvorijo premier Ivica Dačić, vicepremier Aleksandar Vučić in finančni minister Mlađan Dinkić. Če se bo tak scenarij sploh zgodil, se bo po zaslugi SNS, ki bo ocenila, ali jim bolj ustreza forsiranje novih volitev ali potrpežljivo čakanje na čas, ko se bodo bolje naučili vladati in se globlje ugnezdili v strukturah oblasti. V tej luči je še vedno aktualna velika koalicija SNS in DS, zlasti če bo v boju za oblast zmagal Đilas, ki je pragmatičen politik in se ravna po pravilu, da cilj opravičuje sredstva.
Da vladajoča koalicija soglaša z nadaljevanjem evropske poti Srbije in z ohranitvijo Kosova, je pesek v oči ljudskim množicam; gre le za dve mitski zgodbi srbske politične retorike, ki ju znajo na pamet že vrabci na veji. Ali bo vlada sploh zdržala do konca mandata ali ne, je odvisno od banalnih zadev, kot je krhko soglasje vladajočega triumvirata. Naprednjaki Dačića doživljajo kot nujno zlo in začasnega partnerja na oblasti, Vučić mu ne bo dovolil, da bi pobiral smetano s torte, Dinkić pa je vedno znal vestno nabirati točke v javnosti.
Postavlja se vprašanje, ali je nova vlada sposobna doseči soglasje in dejansko stopiti na prste sistemski korupciji, ki je rak srbske družbe. Dačić je Bruslju zagotovil, da je neizprosen boj proti korupciji prioritetna naloga vlade, čeprav sta nadzor in regulacija v Srbiji tarči posmeha, medtem ko so regulacijski mehanizmi klientelistični in namerno nejasni, tako da se lahko pravila igre spreminjajo kar med igro. Sedanja oblast si javna podjetja tako kot njeni predhodniki deli kot vojni plen. Srbski mediji so površni in pod vplivom političnih in gospodarskih interesnih skupin, resignirana javnost pa se zateka v stereotipe, češ da je bila politika vedno lopovski posel in da je bilo podjetništvo, tako na malo kot na veliko, vedno hazarderska dejavnost.
Čeprav se vsi demokrati pogosto sklicujejo na umorjenega prvega demokratično izvoljenega srbskega premiera Zorana Đinđića, niso vzeli resno njegovih besed, da bo boj proti kriminalu in korupciji uspešen, če bo vlada oblikovala mehanizme, ki bodo preprečili sistemsko korupcijo strank na oblasti. Zato bo tudi DS, ne glede na izid strankarskega boja za oblast, obsojena na kilavo politiko, če ne bo odgovorila na vprašanje, zakaj v osmih letih vladavine ni uresničila lastnih programskih ciljev.
V DS je tiha večina zadovoljna s tem, da se Tadića prikazuje kot največjega krivca. Čeprav so demokrati postali žrtve političnega revanšizma ter tarča pritiskov in izsiljevanja, se jim DS zaradi notranjih razprtij ne zna postaviti v bran, tako da si večina članstva le prizadeva, da plaz ne bi odnesel tudi njih. V takšnih razmerah je DS, ki bo 11. novembra na izredni volilni skupščini izbrala novo vodstvo, vsak dan bolj slabokrvna, o čemer priča tudi dejstvo, da nova oblast z lahkoto vlada, ker nima opozicije, pa tudi jamstva ni, da ne bo razpadla na dva dela.
