Sreda

Eden od največjih uspehov indijskega kinematografskega središča, ki mu že dolgo pravijo Bollywood, je bil v letu 2008 film Sreda. Neko sredo sredi Mumbaja mistični bombni napadalec izsiljuje policijo, češ da bo mesto vrgel v zrak, če ne bodo iz zapora izpustili njegovih prijateljev džihadistov, in tako se začne stominutna srhljivka, ki se na koncu razvije v psihološko dramo med izjemno inteligentnima likoma: teroristom Naserjem, ki na koncu filma postane predstavnik množice brezimnih, malih ljudi, razočaranih nad nesposobnostjo države in z občutkom, da jih nihče več ne varuje, in policijskim narednikom Anupamo, ki vse razume in dojema, a je vedno korak za bombašem.

Konec je indijskim gledalcem zaprl sapo: Naserju se ne posreči osvoboditi džihadistov, zato zapor vrže v zrak.

 

V sredo je srhljivka postala grozljivka, v kateri nihče ne igra, ampak kratko malo je tisto, kar je. Indijska javnost je zahtevala odgovor na vprašanje, kdo v tej državi se pravzaprav bojuje proti teroristom in zakaj se na terorizem nikoli ne odgovori z jasnimi besedami.

 

V preteklih štirih letih je v terorističnih napadih v Indiji umrlo več kot štiri tisoč ljudi. Pokol v Mumbaju je grozovitejši od drugih po gostoti okrvavljenih simbolov, a je kljub temu le del enega in istega problema, na katerega se vztrajno napačno odgovarja. Vse namreč kaže, da bodo tudi tokrat krivca iskali zunaj indijskih meja. Kje drugje kot v Pakistanu? Kje drugje kot med džihadisti? Kje drugje kot na robu, od koder je že mogoče zaslutiti nevarnost pred pogrezanjem regije v prepad nerešljivega kaosa, začinjenega z razočaranjem, sovraštvom in atomskimi bombami?

 

Razmere v Južni Aziji bodo po mumbajski tragediji podobne preizkusu zrelosti - ali bolje šibkosti - indijske pripravljenosti, da bi končno našla formulo za komunikacijo med hindujsko večino in številno manjšino 150 milijonov tamkajšnjih muslimanov. Vlogo inteligentnega policista Anapuma bi lahko pripisali novemu ameriškemu predsedniku Baracku Obami, ki je že med predvolilno kampanjo dejal, da je okrepitev miru med New Delhijem in Islamabadom, hkrati z normalizacijo odnosov med Pakistanom in Afganistanom, ključ za stabilnost v Južni in Osrednji Aziji. V Mumbaju je ta ključ pravkar padel v kanalizacijo, in Obama bo moral po prihodu v Belo hišo zavihati rokave in z golo roko seči globoko v krvavo vodo, da bi ga vrnil na svojo delovno mizo.

 

Napad na indijsko finančno in kulturno središče se je zgodil v nevarnem trenutku hkratnih tranzicij v vseh točkah, odločilnih za regionalni mir: novi pakistanski predsednik Asif Ali Zardari je bil pravkar povabljen v New Delhi zaradi otoplitve odnosov in tako postavil komaj obnovljeno demokracijo v svoji državi na preizkus. Izpit pa čaka tudi Kongresno stranko. Volitve v Indiji se bodo začele že prihodnji teden. Kako bodo ob nacionalističnih vzklikih opozicijske stranke Baratija Džanata, Sonia Gandhi in premier Manmohan Singh lahko sprejeli pakistansko roko sprave, potem ko so islamisti pripluli, kot kaže, s pakistansko ladjo do Mumbaja, da bi zažgali ne le Tadž Mahal, ampak tudi nakopičeno razočaranje javnosti, ki že vse predolgo prešteva nove in nove žrtve terorizma?

 

V Južni Aziji bo sledila še ena kriza. Za doživljanje srhljivke je treba le prešteti, koliko jedrskih konic je bilo izdelanih od prejšnjega približevanja robu vojne. Ne bi si bilo slabo ogledati filma Sreda.

Iz sobotne tiskane izdaje Dela!