Tiskane izdaje
Berlin - Doslej najdeni Stasijevi akti so zapolnili za 158 kilometrov polic. Poleg tega imajo 15.500 vreč, škatel in zabojev, v katerih so shranjeni ostanki dokumentov, ki so jih pripadniki Stasija ob koncu režima razrezali. Do lani jeseni so obnovili 950.000 strani skoraj uničene dokumentacije. »Odkrito spoprijemanje s preteklostjo je med največjimi dosežki naše politične kulture,« je ob odprtju nove razstave o Stasiju sredi januarja povedal nemški predsednik Christian Wulff.
Več kot dve desetletji po padcu vzhodnonemškega režima je še vedno veliko zanimanja prebivalcev za vpogled v lastne dosjeje. Do konca lanskega leta so v uradu prejeli 2,75 milijona zahtev ljudi. Ti so želeli pogledati, kakšne podatke je Stasi (ob koncu 80. let prejšnjega stoletja je služba imela 90.000 zaposlenih in 170.000 neuradnih sodelavcev) skladno z željami svojega dolgoletnega vodja Ericha Mielkeja o njih zbiral. Ta je podrejenim zabičal: »Tovariši, vedeti moramo vse!« Po prepričanju Marianne Birthler, ki se letos po desetih letih dela poslavlja od vodenja urada, je vsekakor bolje, da so arhivi odprti, saj se zaprte arhive lažje zlorablja.
Potrebna osebna privolitev
Urad zagotavlja časnikarjem, raziskovalcem in izobraževalnim ustanovam, ki proučujejo delo Stasija in mehanizme vladanja v Vzhodni Nemčiji, rabo dokumentov. V 20 letih so prejeli prošnje s konkretnimi raziskovalnimi cilji od skoraj 25.000 znanstvenikov in časnikarjev. Čeprav so arhivi načeloma odprti, so za dostop do njih postavljeni strogi pogoji, predpisani v posebnem zakonu o uradu. Brez posebnih pogojev lahko dobijo le informacije, ki niso povezane z osebnimi podatki (denimo struktura Stasija) in seveda že tako javno dostopne informacije.
Kar zadeva informacije o prizadetih in tretjih osebah, jih raziskovalci lahko dobijo samo, če si priskrbijo njihovo pisno privolitev. Urad daje na voljo za raziskave podatke o ljudeh iz novejše zgodovine in nosilcih političnih funkcij, če so podatki povezani z njihovo vlogo in delom.
Pogoj za tak korak je tehtanje, ali ima zanimanje za obdelavo primera večjo težo kakor varovanje osebnostnih pravic. Raziskovalci imajo tudi dostop do poročil o informacijah, zbranih z vohunjenjem. To velja le za poročila in povzetke, ne pa tudi za neposredne prepise prisluškovanj ali za informacije, zbrane s kršenje tajnosti komunikacij (branje pošte).
Množica sedanjih funkcionarjev delala za Stasi
Na prošnjo javnih in tudi drugih ustanov urad sporoča, ali obstajajo znamenja o tem, da so konkretni ljudje na položajih v politiki in družbi sodelovali s Stasijem. To so člani vlade, poslanci na zvezni in deželni ravni, sekretarji v ministrstvih, sodniki, športni funkcionarji ... Podatki o sodelavcih Stasija se lahko tudi javno objavijo. Tako v Nemčiji skorajda ne mine mesec, ko ne bi bil objavljen kakšen podatek o delu katerega politika, športnika ali gospodarstvenika za vzhodnonemško tajno službo. Tudi nekdanje delo dveh urednikov Berliner Zeitunga za Stasi je dvignilo veliko prahu.
Pred letom dni je bilo posebno kočljivo na Brandenburškem (deželi, ki obkroža Berlin), saj je bilo ugotovljeno, da je sedem od 25 deželnih poslancev Levice (stranka, ki je naslednica vzhodnonemških komunistov) tako ali drugače sodelovalo s Stasijem. Primer je imel posebne razsežnosti, ker je Levica kot manjši partner sestavila deželno vlado s socialdemokrati. Veliko prahu se dvigne tudi, ko pride na dan, da je s Stasijem sodeloval kdo iz cerkvenih krogov, ali pa informacija, da je bila katera od znanih osebnosti na seznamu neuradnih sodelavcev tajne policije. Tak primer je bil pred leti direktor razkošnega berlinskega hotela Adlon, ki je nato nemudoma odstopil.
Pod drobnogledom strokovnjakov bo prihodnja leta tudi delo zahodnonemških tajnih služb v prvih desetletjih po vojni. Tako bo posebna skupina zgodovinarjev proučevala arhivsko gradivo Zvezne obveščevalne službe (BND) od konca vojne do leta 1968. Povsem prostih rok ne bodo imeli, saj bo njihovo delo spremljala sedemčlanska notranja komisija strokovnjakov, ki bo odločila, katere dokumente bodo lahko analizirali. Tisti, ki bi vplivali na varnost Nemčije in odnose s tujimi državami, bodo najbrž ostali pod ključem. Podoben projekt pripravlja tudi notranja varnostna služba (služba za varstvo ustave).
