Tiskane izdaje
Ljubljana − Konflikt v Siriji je tako destruktiven, ker je Sirija zgolj arena, v kateri se borijo mnogo širši, mnogo močnejši zunanji akterji, je za Slovensko tiskovno agencijo v komentarju dogajanja v Siriji dejal slovenski strokovnjak za Bližnji vzhod Primož Šterbenc.
Šterbenc meni, da vojaško posredovanje v Siriji ni prava pot, saj je situacija zelo vnetljiva. »Če je bilo v Siriji dejansko uporabljeno kemično orožje, potem je to precej huda stvar, saj gre za kršitev mednarodnih norm glede vojskovanja, za hudo kršitev človekovih pravic in za kršitev vsakršnih humanitarnih načel,« uvodoma izpostavlja Šterbenc. Ob tem pa poudarja, da moramo kljub sedanji hektični situaciji, ki so jo ustvarile nekatere države, ohraniti trezno glavo.
Zahod in Turčija močno pomagata upornikom
»V tem smislu moramo upoštevati, da ravno države, ki danes najbolj poudarjajo, da je bilo uporabljeno kemično orožje in da ga je uporabil sirski režim - to so Francija, Velika Britanija, Turčija, pa tudi ZDA - že vsaj dve leti zelo močno pomagajo upornikom, torej nasprotnikom sirskega režima,« izpostavlja Šterbenc. Pomagajo jim z obveščevalnimi podatki, komunikacijsko opremo, hrano, urjenjem in tudi z močno podporo savdskemu in katarskemu oboroževanju upornikov.
Šterbenc po pisanju STA spominja, da sta Francija in Velika Britanija pred kratkim v EU dosegli odpravilo embarga na dobave orožja in da je tudi ameriški predsednik Barack Obama napovedal, da bodo ZDA začele neposredno z orožjem zalagati sirske upornike. »Ker te države močno podpirajo upornike, njihova ocena glede tega, ali je bilo uporabljeno kemijsko orožje oziroma ali ga je uporabil režim, ni kredibilna,« poudarja sogovornik.
»Ne smemo biti preveč naivni«
Počakati moramo torej »na bolj temeljito preiskavo, ki jo morajo izvesti neodvisni strokovnjaki ZN, pa tudi kakšni drugi«, pravi Šterbenc. Po njegovem so namreč že kar nekaj časa »prisotni določeni indici, da se želi velikokrat sirskemu režimu pripisati dejanja, ki niso najbolj logična«. Postavlja se na primer vprašanje, zakaj naj bi sirski režim uporabil kemično orožje v predmestjih Damaska tri dni zatem, ko so tja prišli mednarodni inšpektorji. »Situacija je zelo politično, ne le strokovno občutljiva, tako da moramo biti previdni,« poudarja sogovornik.
Šterbenc ob tem spominja, da je sirski režim začel dopuščati možnost neodvisne preiskave, zahtevali sta jo tudi Rusija in Kitajska. Zaskrbljujoče pa je dejstvo, da se ustvarja histerija. »Ta že sama po sebi pomeni pritisk na inšpektorje, češ kako boste sedaj vi odločili, da morda ni bilo uporabljeno kemijsko orožje oziroma da ga ni zagotovo uporabil sirski režim,« izpostavlja.
Po mnenju strokovnjaka tako »ne smemo biti preveč naivni«, saj lahko domnevamo, da zahodne države pri njihovi bojeviti retoriki ne žene zgolj altruizem oziroma zasledovanje kaznovanja kršitev humanitarnih načel, ampak tudi lastni interesi. Slednji so v Siriji »zares veliki«.
»Sirija zgolj antena, v kateri se borijo zunanji akterji«
»Konflikt v Siriji je tako destruktiven, ker je Sirija zgolj arena, v kateri se borijo mnogo širši, mnogo močnejši zunanji akterji,« poudarja Šterbenc. Na eni strani gre za boj med šiitskim taborom, ki ga vodi Iran, in sunitsko dominiranim taborom, ki ga vodita Savdska Arabija in Katar.
Gre tudi za boj med taborom odpora proti zahodni, predvsem ameriško-izraelski hegemoniji na Bližjem vzhodu, ki ga tvorijo Iran, sirski režim, libanonsko gibanje Hezbolah in palestinsko gibanje Hamas.
»Ni mogoče izključiti, da so zahodne države v zadnjem času opazile, da je sirski režim na bojiščih prevzel vojaško pobudo, predvsem odkar je padlo strateško mesto Kusair,« izpostavlja Šterbenc. Zahodne države se po njegovem dejansko bojijo, da bi sirski režim na bojiščih dosegel odločilno prednost, saj bi to pomenilo krepitev omenjenega tabora odpora.
Nenazadnje pa gre v Siriji tudi za širši strateški boj med Zahodom na eni in Rusijo in Kitajsko na drugi strani. ZDA se tako bojijo poraza proti Rusiji v novi, sicer manjši hladni vojni, do katere v zadnjem času prihaja v Siriji, meni Šterbenc.
Vojaško posredovanje? Kršitev mednarodnega prava
Glede samega vojaškega posredovanja sogovornik opozarja, da bi šlo za kršitev mednarodnega prava, saj ga ni odobril Varnostni svet ZN. Pomembna pa so tudi dejstva, da so v Siriji vojaške črte na terenu mnogo manj jasne, kot so bile na primer v primeru Libije, in da je Sirija populacijsko gledano bistveno bolj kompleksna država, prisotne so mnoge religijske skupine, ki so zelo premešane.
Če bi zahodne države tako neposredno vojaško intervenirale, kot se sedaj govori, bi to pripeljalo tudi do tega, da bi zunanji podporniki sirskega režima - predvsem Iran, Hezbolah in šiitsko dominirani iraški režim - zelo intenzivirali svojo podporo režimu.
Iran in Hezbolah, pojasnjuje Šterbenc, dogajanje v Siriji dojemata kot svoj življenjsko pomemben nacionalni interes. Bojita se namreč, da bi padec režima v Siriji prekinil povezavo med Hezbolahom in Iranom, da Hezbolah ne bi več dobival orožja za boj proti Izraelu, na drugi strani pa se Iran že danes zelo počuti zelo ogroženega in je v tem smislu zelo nevaren.
»Alaviti v boj do pridkega konca«
»Tu je še šiitsko dominirani iraški režim, ki tudi meni, da bo, če pade sirski režim, prišlo do eksplozije iraške državljanske vojne in rušenja šiitskega režima s strani sunitov,« pravi sogovornik. Vsi ti bi torej krenili na pomoč sirskemu režimu.
Ob tem pa Šterbenc opozarja še na alavite, ki predstavljajo kakih 12 do 15 odstotkov sirskega prebivalstva in ki menijo, da bi padec režima zanje pomenil katastrofo. »V tem smislu so se alaviti pripravljeni boriti tudi do bridkega konca,« opozarja.
Tudi če bi domnevali, da bi bila intervencija uspešna, bi se lahko začel uresničevati načrt B, da bi sirski režim lahko začel pripravljati alavitsko dominirano državo na zahodu Sirije ob Sredozemskem morju, v pogovoru za STA še opozarja Šterbenc. Če pa tudi to ne bi bilo uspešno, bi se lahko bali tega, da bi se protišiitska, protialavitska čustva, ki so med sunitskimi uporniki že močno prisotna, lahko izrazila na zelo negativen način s pokoli nad alaiviti. »Torej, situacija je zelo vnetljiva in mislim, da vojaško uporaba orožja ni prava pot,« zaključuje sogovornik.
